Dan downovega sindroma: boljši so pri branju kot pri matematiki
V Sloveniji živi približno tri tisoč oseb z downovim sindromom. Na 800–1000 otrok se rodi eden, tveganje narašča pri materah, starejših od 35 let. V povprečju se ti otroci rojevajo mlajšim materam, saj imajo te več otrok. Sindrom se v času nosečnosti ugotavlja z zgodnjo morfologijo ploda. Ginekolog temeljito pregleda plod in med drugim izmeri, ali je pod kožo na zatilju več tekočine kot običajno. Okoli 20 odstotkov kromosomskih napak se pojavi, tudi če nuhalna svetlina ni povečana.
Na 800–1000 otrok se rodi eden z downovim sindromom.
Zakaj se pri nekaterih otrocih pojavi downov sindrom, znanosti še ni uspelo v celoti razložiti. Prvi je stanje opisal dr. John Langdon Down leta 1866, zato je sindrom poimenovan po njem; otroci imajo ovirane duševne zmožnosti, vendar pa zadnja leta tako s pomočjo znanosti kot tudi z večjim vključevanjem v družbo postaja jasno, da zmorejo več, kot so jim pripisovali nekoč.
»Čeprav imajo otroci z downovim sindromom tipične skupne značilnosti, so med njimi velike razlike. Opazimo jih tako pri njihovem značaju kot tudi telesnih in duševnih sposobnostih, seveda pa ima vsak otrok tudi čisto individualne lastnosti, ki jih je podedoval od svojih staršev. Vsekakor pa je zanje značilen specifičen način vedenja in potrebujejo ustrezno spremljajočo podporo,« na spletni strani pojasnjuje Društvo Downov sindrom Slovenija.
Zanje so značilne specifične telesne značilnosti, med drugim imajo pogosto sploščen obraz, oči v obliki mandljev, kratek vrat in majhne roke in noge. Po višini so nižji tako v otroški kot tudi v odrasli dobi. Težave jim lahko povzročajo slab mišični tonus ali ohlapni sklepi, zato je zanje zelo pomembna telesna dejavnost. Veliko jih je nagnjenih k prehladu in nahodu, posledica so lahko zamašeni sluhovodi in naglušnost. Pogosto slabo vidijo in potrebujejo očala. Imajo dober dolgoročni spomin in radi živijo po ustaljenem urniku.
»Močno področje večine oseb z downovim sindromom sta komunikacija in socializacija, šibko pa govor, jezikovne sposobnosti. Večkrat imajo višje dosežke na področju branja kot na področju matematike in pisanja,« na spletni strani Zveze sožitje navaja dr. Branka D. Jurišić, spec. pedagoginja, ki poudarja, da je pomembno, da se otroci čim prej vključijo v obravnavo. »To je pomembno zaradi več razlogov: stik staršev s strokovnjaki, ki so specializirani za razvojne motnje, poznajo tudi potrebe otrok z downovim sindromom, starše seznanjajo, kaj potrebuje njihov otrok, in hkrati staršem nudijo podporo v njihovi stiski,« pojasni.
Otroci naj se čim prej vključijo v obravnavo.
Osebe z downovim sindromom večinoma potrebujejo pomoč in vodenje vse življenje, a nekateri živijo zelo samostojno – v stanovanjski skupnosti, sami skrbijo za prehrano, imajo zaposlitev.
