V Jadranu 18 napadov morskega psa: nas mora to skrbeti?

Šepetalec morskim psom? Zveni eksotično, nevarno, pustolovsko ... Človek, ki opravlja ta poklic, mora biti hibrid Indiane Jonesa in Beara Gryllsa, mešanica fiktivnega in resničnega avanturista. Narobe. Vrhunski strokovnjak za morske pse Andrej Gajić po videzu prej spominja na kakšno pesniško dušo, ki s peresom izpisuje čutenja človeških duš, kot pa na tistega, za katerega je druženje z morskimi psi rutina. Ima jih rad, jih spoštuje, raziskuje, plava z njimi in se bori za njihov obstanek.

»Povpraševanje je vse večje, za prehrano, kozmetiko in spominke, in za te potrebe se jih nekontrolirano in nezakonito lovi, tako da jih je iz dneva v dan manj. Statistika pravi, da je več kot 70 odstotkov izlova velikih morskih psov namenjenega izkoriščanju njihovih komercialno vrednih plavuti,« je jezen in razočaran Gajić.

Filmska fikcija

Gajić je morski biolog, diplomant sarajevske naravoslovno-matematične fakultete (PMF), ki je na podiplomskem študiju kombiniral veterino in PMF in proučuje morske pse v severnem Sredozemlju. Posvetil jim je življenje, da bi jim pomagal. Poklicno, pa tudi zasebno, ker se je prav zaradi njih preselil v Albanijo. Je direktor Centra za morsko in sladkovodno biologijo Sharklab ADRIA in član svetovalnega odbora Shark Tales pri National Geographicu. Okoli 173 dni na leto prebije na terenu, preostalo v laboratoriju. V desetletju delovanja je objavil več kot 70 znanstvenih del in dve monografiji. Žal mu je, da na dojemanje morskih psov večine ljudi vpliva film Žrelo Stevena Spielberga: »Popolnoma brezzvezen je.« Film je Spielbergu prinesel priljubljenost po vsem svetu, morskim psom pa je odvzel možnost. Gajić ga nerad omenja, ker je »čista fikcija«, ki jo dojema kot začetek pregona teh živali. Celo veliki beli morski pes, za ljudi najnevarnejša vrsta, ne napada kar povprek. Človek je plen samo, če ga zamenja za svojo hrano.

Andrej Gajić je morskim psom posvetil življenje, da bi jim pomagal. FOTO: Miloš Prelević/Jutarnji List

»Človek ni plen morskega psa, toda ob vstopu v morje se je treba zavedati, da jih je prostovoljno prišel motit na njihov teritorij. To je njihov prostor, kjer morski psi in skati živijo, se hranijo, rastejo in se razmnožujejo. Ko ste na njihovem, je logično, da obstaja možnost srečanja, potem pa tudi napada,« je za Jutarnji list povedal Gajić.

Ena izmed 33 vrst, ki živijo v Jadranu

Veliki beli morski pes – tisti, na katerega laiki mislijo, ko rečejo morski pes – je samo ena izmed 33 vrst, ki živijo v Jadranu, pa še to le občasno, doslej je napadel 20 oseb: »V zadnjih 150 letih je v hrvaškem delu Jadrana zabeleženih 60 srečanj z velikim belim morskim psom. Obstajata še dve potencialno nevarni vrsti, toda kolikor mi je znano, je bilo od leta 1900 do danes 18 napadov, in to v prvi polovici 20. stoletja. Lahko torej rečemo, da obstaja zgodovina napadov, in od 2008. leta jih ni bilo. Realno ni razlogov za strah, toda moramo se zavedati, da je srečanje možno. Študije kažejo, da je večja možnost, da umrete med snemanjem sebka kot zaradi napada morskega psa,« pravi Gajić.

Opozarja na izumiranje vrst: »Kar 65 odstotkov vrst v Jadranu je ogroženih, med njimi 35 odstotkov kritično. To pomeni, da nam grozi veliko tveganje izumrtja številnih vrst, veliki beli morski pes je kritično ogrožen v Sredozemlju in Evropi, globalno pa so ranljivi. Za ljudi so najnevarnejši morski tiger, veliki beli morski pes, morski bik in dolgoplavuti morski pes,« izpostavlja Gajić.

Meni, da bi morali najti rešitev za sobivanje. FOTO: Miloš Prelević/Jutarnji List

Vprašali smo ga, kaj naj storimo, če se iz oči v oči srečamo z morskim psom. »Kot imajo ljudje različen značaj, ga imajo tudi morski psi. Recimo, ko se potapljate z morskimi psi, je dobro, da se ne zadržujete na površini in da se takoj spustite na morsko dno, brez naglih gibov, udarcev po površini vode, ki bi mu lahko dali napačen signal. Nasvet, da se uležete na površino in pretvarjate, da ste mrtvi, nima smisla, ker začutijo elektro signale, laično rečeno začutijo vaš živčni sistem. Če res pride do direktnega napada, kaj pa vem, verjetno se človek v smrtnem strahu mora braniti in morda se po kakšnem čudežu tudi obrani. Obstajajo pričanja, da je nekaterim uspelo. S prstom v oko? Vzemite rotvajlerja, ki je daleč manjša zver od morskega psa, udarite ga z vso močjo in kaj se bo zgodilo? Še bolj bi se razjezil. Po moje je najpomembnejše vedeti, da se moramo na terenih, kjer živijo te vrste, zavedati, da tam ne gospodarimo, in moramo vedno občutiti odmerek strahospoštovanja do morja in vsega, kar skriva. Zavedati se moramo, kakšne nevarnosti skriva,« nam odgovori.