S športom nad nasilje med počitnicami: Zato sem prišel sem, da ne bom doma tečnaril

»Počitnice!« je radostno vzkliknila skupinica dečkov, ko so v športni opremi, zardelih lic in s potnimi sragami na obrazu, zadihano za hip prekinili skakanje po trampolinih v ljubljanskem športnem društvu Gib. Čeprav niso med tistimi vrstniki, ki so že zadnji šolski dan z družinami krenili proti morju, jim to prav nič ni okrnilo počitniškega duha. Čeprav še vedno doma, jih vseeno čakata zabava in brezskrbno divjanje. »Tu se zabavam, ogromno stvari lahko počnemo,« je dejal devetletni Jan. »Ni kot šola, kjer se moram učiti in imamo polno pravil.« No, v resnici pravil zgolj zazna ne, saj so zavita v mikavno preobleko iger in športnih dejavnosti, s katerimi bo imel polno zapolnjen teden počitniškega varstva.

Ko se za šolarje začnejo počitnice, se za starše začne pekel, lahko parafraziramo komika Craiga Fergusona, ki je s tem zadel bistvo. Kam namreč z otroki, ko morajo biti odrasli v službah? Nekateri se za pomoč obrnejo na stare starše, nekatere v varstvo prevzamejo prijatelji, če družinski proračun ni povsem izsušen (le stežka boste namreč našli petdnevno varstvo za manj kot 150 evrov), pa je na voljo sto in eno počitniško varstvo. Učenje tujih jezikov, poletne šole v naravi, športno obarvane dejavnosti, računalniški in tehnični krožki, delavnice za mlade znanstvenike in ustvarjalne delavnice. Nabor je pisan, a če bi vprašali otroke, bi se ti verjetno v veliki meri odločali za tiste, kjer lahko z divjanjem sprostijo odvečno energijo. »Prostih imam več tednov, zato bom zdaj najprej v športnem varstvu, kasneje grem pa v računalniško šolo,« pravi osemletni Arne, ki je dal podoben poletni program skozi že minulo poletje. A ko bi moral izbirati med enim in drugim, bi brez razmišljanja dal prednost športu, kjer »spozna več novih prijateljev, na voljo imamo tudi ogromno različnih zabavnih dejavnosti«. Prav raznolikost pa prepriča tudi devetletno Moniko, »lahko se igramo, skačemo na trampolinih, imeli bomo gimnastiko. Všeč mi je, da ne bomo ves čas počeli le enega.« Za monotonijo in dolgčas torej ne bo časa, pri čemer je desetletni Samuel iskreno priznal, da prav zaradi dolgočasja lahko staršem zraste prek glave. »Zato sem prišel sem, da ne bom doma tečnaril.«

Mobilniki so prepovedani

Pretekle generacije otrok, ki so danes odrasli ljudje v srednjih letih, so ogromno časa preživele po igriščih, v parkih, igrali so se z vrstniki. A z razmahom napredne tehnologije, kot so pametni telefoni, tablice, se je tudi igra v vsaj določeni meri začela seliti v virtualni svet. Žive stike z ljudmi je začelo izpodrivati druženje v virtualnih sferah. Vse to se je še dodatno na široko razmahnilo zaradi koronske pandemije, ko smo na stike v živo začeli gledati kot na potencialno življenjsko ogrožajočo nevarnost. Toda nevarnost je tičala tudi v opiranju na tehnologijo, ki je namreč poslabšalo socialne veščine, kar je po mnenju nekaterih strokovnjakov botrovalo porastu vrstniškega nasilja, ki se mu žal nismo ognili niti v Sloveniji. A tu lahko nastopi šport, s katerim bi lahko vsaj do neke mere preprečili oziroma zmanjšali nasilje med otroki. Tako so prepričani pri ljubljanskem Gibu, kjer že 121 let spodbujajo življenje po načelu zdravega duha v zdravem telesu.

»Šport gradi pozitivno samopodobo, uči spoštovanja sebe in drugih, pomaga pri socializaciji in blaži stres. Lahko je zdravilo proti anksioznosti in depresiji. Otroci z vključevanjem v šport postanejo srečnejši, bolj empatični, kolegialni in strpnejši. To pa bi lahko do neke mere preprečilo nasilna dogajanja po svetu,« ocenjuje Nastja Knez, kineziologinja in tamkajšnja vodja otroških programov. Kajti čeprav med športom premigamo telo, je pomembna tudi komunikacija. »Naučimo se sodelovati in pogovarjati z vrstniki pa tudi z liki avtoritete ter nasprotniki. S pogovorom, vljudno, se naučimo razreševati tudi konflikte. Učimo se nadzirano reagirati.«

Za sabo morajo pospraviti, s čimer se učijo dicipline, ki je še kako pomembna v življenju.

Skozi igro se otroci učijo medsebojnega sodelovanja in pogovarjanja.

Gibanje je nujno za zdravo telo in polno življenje.

S športom, ki je tesno prepleten tudi z zabavo in družabnostjo, se torej lahko zoperstavimo razraščajoči kulturi nasilja, otrokom pa na zabaven način privzgaja vrednote, ki so odlična vseživljenjska popotnica. Po igri družabnih iger morajo te za sabo pospraviti. Ko se dodobra preznojijo v igralnici, opremljeni s plezali, poligonom, bazenčki s pisanimi žogami, tudi tu na koncu vse pospravijo na svoje mesto. Potrpežljivo čakajo, da pride vrsta nanje pri skakanju po trampolinih. »Mobilni telefoni so strogo prepovedani,« pravi profesorica športne vzgoje Urška Boldin, zato so se »prisiljeni« pogovarjati med sabo, se družiti drug z drugim, tkati nova prijateljstva. A jih tega niti ni treba posebej prositi. »Lovimo se. Nimam časa!« mi je odvrnila šolarka, ko sem jo želela za hip ustaviti in ji postaviti vprašanje ali dve. A je s tem povedala čisto vse.