Poletni večer v Logatcu je napolnil zvok podoknic (FOTO)
Danes svoje simpatije všečkamo po družbenih omrežjih in si morda vsake toliko drznemo pod njihove objave celo pripisati kaj zadržano spogledljivega. Še več, ničkolikokrat nam pogled obstane na osebi, ki jo »poznamo« le iz virtualnega sveta. A to je lahko dovolj, da se v nas nekaj zgane in začnemo sprva spletno romanco, ki jo šele pozneje morda prenesemo še v resnični svet. »Včasih smo hodili k maši, saj smo tam lahko uzrli kakšno dekle, ki nam je padlo v oči. In če smo nato premostili ovire, ki so bile pes čuvaj, njen oče in nato mama, smo ponoči po lestvi splezali do njenega okna,« je v spomine na povsem drugačno dvorjenje zavil Franc Pestotnik - Podokničar, ki je iz plezanja po lestvah in petja podoknic nato ustvaril kar kariero. V dobrih treh desetletjih je po vseh koncih Slovenije svojo lojtro prislonil že ob 279 hiš in vanje vnesel pesem, veselje in romanco.
Želel zapolniti vrzel
Zdaj je podobno storil v Logatcu, a tokrat brez lojtre, tjakaj je prišel le v coklah, klobuku in z v nasmeh razpotegnjenim obrazom kot povezovalec zaključnega večera že 10. poletnega glasbenega festivala Cantabile. Tega so namreč sklenili s Podoknico na vasi, pri čemer so nedeljsko logaško noč z ljubezenskimi in čustvenimi melodijami napolnili glasovi moškega zbora Razpotje Col, peterica ubranih glasov vokalnega ansambla Virilis ter nežna glasba družinskega kvarteta Fir Glasbene šole Logatec. In ker pravega vasovanja pač ni brez prešernega smeha, so intimo glasbe prekinjali humorni vložki dramske skupine iz Hotedršice.
Ljubiteljski profesionalci
Sicer amaterski Simfonični orkester Cantabile deluje na povsem profesionalni ravni in mladim glasbenikom omogoči nastopanje na velikih prizoriščih ter pomembnih koncertnih odrih. Morda še pomembneje; mladim solistom omogoči solo nastope z velikim orkestrom. Ob desetletnici delovanja, ko so naredili pregled, so se lahko pohvalili že z nastopi po 36 krajih po vsej Sloveniji, večkrat so napolnili Gallusovo dvorano, največji oder ljubljanskega Cankarjevega doma, koncertirali pa so tudi v Italiji, Franciji in Švici.
Konec junija, ko potihne šolski šunder, zna sploh v manjših krajih zavladati zatišje. A vsi je tedaj vendar še ne mahnejo na morje. »V tem prehodnem obdobju, ko vsi še niso na počitnicah, sem želel zapolniti vrzel, ki tedaj nastane v kulturnem prostoru,« je dejal Marjan Grdadolnik, na čigar pobudo so se pred 13 leti v logaškem Simfoničnem orkestru Cantabile združili odlični mladi glasbeniki, večinoma študentje Akademije za glasbo in učenci glasbenih šol in konservatorija, pa tudi profesorji glasbe. Prav ti so nato postali jedro še poletnega festivalskega utripa v Logatcu.
Gostje iz Izraela
Na začetku še dokaj skromen festival s tremi, morda štirimi koncerti je lani postregel že z desetimi koncertnimi večeri, letos z osmimi, »vsakokrat pa poskušamo k sodelovanju privabiti tudi glasbene goste iz tujine«. Letos je bil to mladinski simfonični orkester in pevski zbor iz Izraela, katerih nastop pa je bil zgolj en kamenček v sicer vsakokrat pestrem festivalskem programu. Kajti čeprav, tako Grdadolnik, je rdeča nit festivala vselej klasična glasba, ki jo prepletejo še s slovensko ljudsko, »v vode pop glasbe ne želimo, saj je te povsod dovolj«, saj je tudi znotraj le tega žanra nabor vselej nadvse razgiban.
Kot običajno je festival tudi letos odprl Simfonični orkester Cantabile, odet v barve operne glasbe. Predstavili so se štirje mladi pevski solisti. »Imeli smo tudi večer baročne glasbe, nebeške strune s harfo. Ponudili smo torej širok nabor glasbe.« Sklenili pa so ga s podoknicami, ki prikličejo nekdanjo slovensko tradicijo zapeljevanja in dvorjenja.
Na začetku še dokaj skromen festival s tremi, morda štirimi koncerti je lani postregel že z desetimi koncertnimi večeri, letos z osmimi.
Obisk festivala, ki je zelo zadovoljiv, je vsako leto večji, pridejo pa tudi iz drugih krajev. Glede tega, da se Logatcu v toplih poletnih nočeh kolca po ščepu glasbene kulture, je imel torej Grdadolnik prav. »Glasba me vsakokrat pritegne, ne glede na zvrst, a tokrat sem prijateljico prav zvlekla s sladoleda. Glasba je tako izredna, da sva prav pohiteli na trg!« sta bili nad podoknicami navdušeni upokojenki Ema in Fani. »Tudi meni so v mladosti zapeli podoknico,« je ob tem še prišepnila Ema in dodala, da se je v tistih časih ogromno vasovalo. »Fantje so se zbirali, hodili do deklet in peli. Ne samo simpatijam, to je bilo tudi le prijateljsko. A včasih smo vsi veliko peli, v šoli, pri zborih, ko smo se družili.«
