Rusija: strah pred morilci, ki so spet zavohali kri
Konec junija, ko se je zgodil t. i. upor zasebne vojske nekdanjega osebnega prijatelja ruskega predsednika Jevgenija Prigožina, je to pomenilo tudi konec sodelovanja vojske plačancev, imenovane Wagner, pri ruski agresiji na Ukrajino. Zakaj se je zgodil upor in kakšna ozadja so vodila Prigožina, da je na začetku poletja storil ta »samomorilski« korak, še zdaleč ni povsem pojasnjeno, vprašanje pa je, ali bo sploh kdaj znano pravo ozadje, zakaj je Prigožin umaknil svoje pse vojne, kakor radi poimenujemo vojaške plačance z bojnih polj v Ukrajini.
Prigožin in njegovi wagnerjevci so že od začetka vojne v Ukrajini plenili pozornost mednarodne javnosti, tudi zaradi širokoustenja, ki se ga je po družbenih omrežjih šel Jevgenij Prigožin, dokaj veliko pozornost pa je požel, ko je lani jeseni, po slabi polovici leta od začetka vojne v Ukrajini, začel z blagoslovom Kremlja oziroma Vladimirja Putina novačiti vojake za svojo zasebno vojsko med kaznjenci ruskih zaporov. Takrat se je za to možnost, ki jim jo je ponudila ruska oblast, odločilo zelo veliko zapornikov, od majhnih prevarantov do najhujših kriminalcev in morilcev. Raje so podpisali šestmesečne pogodbe, da se bodo v Ukrajini borili v uniformah Wagnerja, in potem odšli kot svobodni ljudje, ki naj bi z vojskovanjem na ukrajinski fronti odpravili svoj »dolg« do države.
Za možnost, ki jim jo je ponudila ruska oblast, se je odločilo zelo veliko zapornikov,
od majhnih prevarantov do najhujših kriminalcev in morilcev.
Vračajo se kot junaki
Že takrat so mnogi znani Rusi, ki so zaradi nasprotovanja Putinovi vojni v Ukrajini raje odšli v tujino kot ostali doma, napovedovali, da ta poteza ruskega predsednika ne bo za rusko družbo pomenila nič dobrega. In kot je mogoče sem ter tja zaslediti kakšne zapise v medijih, so imeli prav. Mnogi wagnerjevci, ki so bili pred rusko agresijo na Ukrajino še v ruskih zaporih in so seveda preživeli bojevanje na ukrajinski fronti, se zdaj vračajo domov. Kot junaki in svobodni možje. Pred dnevi je bila objavljena zgodba o Vladislavu Kanjusu, ki je leta 2020 na grozljiv način umoril svoje nekdanje dekle Vero Pektelovo. O tem umoru so pisali mnogi ruski in svetovni mediji. 23-letna študentka Pekteleva je dan pred smrtjo obvestila svojega fanta Vladislava, da se ne bosta več videvala, in mu sporočila, da bo prišla k njemu domov po svoje stvari. Ko je prišla, jo je Kanjus zaprl v stanovanje in potem več ur zverinsko mučil, davil, tudi posilil in na koncu ubil. Sosedje, ki so slišali krike, so večkrat klicali policijo, a se ta ni prikazala. Na sojenju Kanjusu se je izkazalo, da so pri obdukciji na telesu Pekteleve našli 111 poškodb in ran. Sodišče je lani poleti Kanjusa za umor nekdanjega dekleta obsodilo na 17 let zapora.
A devet mesecev po tem, ko je Kanjus odšel na služenje kazni, je mati pokojne Vere Pekteleve prejela z anonimnega računa iz omrežja WhatsApp dve fotografiji moškega v uniformi vojske plačancev Wagner, s pripisom »Kanjus je svoboden in se bori v Ukrajini«. Verin stric Vladimir Pektelev je pozneje razlagal novinarjem, da svoje sestre, Verine mame, ni mogel umiriti. »Poskušal sem ji govoriti, da so te fotografije ponaredili s fotošopom, a vse je bilo zaman,« je pripovedoval Vladimir Pektelev. Kmalu so ugotovili, da sta bili fotografiji resnični.
V družini Pektelev se zdaj bojijo, da se bo nekega dne Kanjus vrnil in se jim poskušal maščevati.
Kanjus je namreč dejansko postal eden od desettisočev zapornikov, ki so lani jeseni v zameno za svobodo vstopili v vrste plačancev Wagnerja. Ko so Pektelevi zaprosili oblasti, naj jim povedo, kje je Kanjos in ali ga res ni več v zaporu, so jim odgovorili, da je bil premeščen v zaporniško službo v regiji Rostov na jugu Rusije ob mejo z Ukrajino. Poznavalci in aktivisti trdijo, da je to najbolj pogost odgovor zaporniških oblasti, ko gre za sledenje zapornikov, ki so se šli z Wagnerjem bojevat v Ukrajino. Vladimir Pektelev je novinarjem povedal, da jim nihče ne more in noče povedati, kako in zakaj so ga izpustili, nihče jim ni dal nobenega kolikor toliko sprejemljivega odgovora.
Ali je Kanjus še vedno v vojaških vrstah, ni znano, saj so ruske oblasti po junijskem uporu Wagnerja razpustile privatno vojsko Jevgenija Prigožina, njegovim vojakom pa omogočile, da se pridružijo ruski vojski. Do pred enim mesecem je Kanjus posodabljal svoj račun na ruskem družbenem omrežju VKontakte. Celo odzval se je na sporočilo, ko so ga spraševali, kje je zdaj, a je za odgovor na to vprašanje zahteval denar. Kmalu po tistem je svoj račun na omrežju zaklenil.
Z vojskovanjem na ukrajinski fronti naj bi odpravili svoj »dolg« do države.
V družini Pektelev se zdaj bojijo, da se bo nekega dne Kanjus zdaj, ko je očitno svoboden človek, vrnil in se jim poskušal maščevati, ker so starši ubite Vere pred in med sojenjem spodbujali medijske objave o tem primeru, ker družina ni bila tiho, ampak je v javnosti zahtevala kazenski pregon za storilca, ker so zahtevali in dosegli tudi obsodbo policistov, ki se niso odzvali na klice sosedov.
Policija ne bo naredila nič
A Kanjus ni edini primer, na katerega opozarjajo mediji in aktivisti, kot je, denimo, Alena Popova, ruska borka za pravice žensk. Za britanski Guardian je pred dnevi izjavila, da od »prestrašenih ljudi dobivajo v njeni organizaciji veliko sporočil, saj se začenjajo zavedati, da če se moški, ki so njih ali njihove bližnje mučili, pretepali in v mnogih primerih tudi ubijali, vrnejo iz te vojne in se začnejo do njih spet obnašati nasilno, policija ne bo storila ničesar, ker so zdaj ti moški obravnavani kot junaki in ne kot posiljevalci ali morilci«.
Policija ne bo storila ničesar, ker so zdaj ti moški obravnavani kot junaki.
Eden takih je tudi Vječeslav Samoilov iz majhnega mesta na severu Rusije, ki je marca 2021 ubil 33-letno Olgo Šljamino, jo pozneje še razkosal in kose njenega trupla skril. Aprila lani so ga obsodili na skoraj deset let zapora, a se je prijavil k wagnerjevcem, se boril v Ukrajini in je zdaj svoboden. Njegova mati je pred časom za lokalno medijsko hišo 29.ru izjavila, da se je njen sin boril v Ukrajini, bil ranjen in potem pomiloščen. S služenjem v Ukrajini da je postal »čist pred bogom«. Podobna je tudi zgodba Vadima Tekova, ki je v Vladikavkazu na jugu Rusije leta 2019 ubil Regino Gagijevo. V zaporu bi moral biti do leta 2035, a je bil v Ukrajini pol leta in je zdaj izpuščen tako iz vojske kot osvobojen vseh obsodb zaradi umora.
