Poslovil se je vrhunski strelec Franc Pinter, udeleženec osmih paralimpijskih iger

"Umrl je moj Ančo. Dovolim si napisati 'moj', kajti res je bil moj, in dovolim si domišljati, da tudi jaz malo njegova. Osemindvajset let je trajal ta odnos med njim kot športnikom in mano kot trenerko. To je bil odnos, ki je spletel tako močno vez, kot jo lahko splete le šport. Zato danes zelo boli. Ančo, ni bil še tvoj čas, nikakor ne. Kljub težavam zadnje čase si odšel nepričakovano. In ja, tako kot dostikrat ni bilo čisto fer, da si za tiste drobne decimalke izgubljal medalje, tudi tole ni pošteno. Ni fer. A če sva pri decimalkah lahko kaj popravila, tukaj ne moreva. Dragi Ančo, počivaj v miru," je zapisala vrhunska trenerka Polona Sladič, ko je v torek popoldan priobčila vest, da je umrl 69-letni Franc Pinter - Ančo, vrhunski parastrelec. "Iskreno sožalje vsem. Zaznamoval je tudi mene v mojih začetkih, ko smo se skupaj pripravljali na svetovno prvenstvo in paralimpijske igre. To je bil dokaz, kaj ljudje zmorejo narediti iz sebe, tudi če jim življenje ni naklonjeno," je zapisal priznani športni psiholog Matej Tušak.

Trije cilji

Ančo je poosebljal prav to, kar je zapisal Tušak. Življenje ga ni gladilo, sam pa se je na vse odzival s svojo pozitivno naravnostjo, srčnostjo, ponižnostjo, predvsem pa z jasno voljo, da iz sebe nekaj naredi. Uspelo mu je. Rojen je bil na božični večer leta 1953. Teden dni pred njegovim rojstvom je ameriška Zvezna komisija za komunikacije odobrila barvno televizijo. Oče Franc in mama Ljudmila sta bila ponosna na sina. Šolal se je v Slovenski Bistrici, potem na poklicni elektroinštalaterski šoli v Mariboru. Med letoma 1971 in 1977 je bil zaposlen v steklarni v Slovenski Bistrici. Delo je hitro končal, saj je v njegovo življenje zarezala prometna nesreča in ga zaznamovala za vse življenje.

Zgodilo se je v Šmartnem na Pohorju, Spodnjem Prebukovju. V prometni nesreči je utrpel poškodbo hrbtenice, vretenca so bila zamaknjena in ukleščen živec, postal je paraplegik. Kljub nezavidljivi situaciji je tudi v tem našel nekaj dobrega: vse misli je usmeril v šport, ob tem pa si je zadal tri cilje: ustvariti družino, doseči največ, kar se da v parašportu, in pridobljeno znanje prenesti naprej ter vzgojiti dobrega strelca. Po rehabilitaciji se je leta 1978 upokojil. Že med rehabilitacijo se je seznanil s parašportom. Česar se je lotil, v tem je bil dober.

Leta 1986 se je odločil in se povsem posvetil parastrelstvu, kjer je bil vrsto let v samem svetovnem vrhu. Storil je prav. Leta 1991 je v Avstriji prišel do norme za svoje prve paralimpijske igre v Barceloni (1992). Nastopil je na osmih paralimpijskih igrah (Barcelona, Atlanta, Sydney, Atene, Peking, London, Rio in Tokio) in osvojil štiri medalje za Slovenijo: tri srebrne (Atlanta, Sydney in Atene) in bronasto (Peking), vse z zračno puško stoje. Bil je tudi evropski in svetovni prvak ter zmagovalec svetovnega pokala v parastrelstvu.

Nesebična pomoč

Na paralimpijskih igrah v Londonu leta 2012 FOTO: Vid Ponikvar

Ančo, tak je bil njegov vzdevek, je bil leta 2008 tudi zastavonoša na paralimpijskih igrah v Pekingu. A na igre kmalu ne bi odšel. Decembra 2007 je obiskal Osnovno šolo Gustava Šiliha v Mariboru in se z vozičkom zapeljal čez reže za meteorne vode. Ker se je kolo zataknilo, je padel z vozička. Zlomil si je obe nogi, zapiše Anja Maček v svojem diplomskem delu S ciljem se vse začne: Športna pot Franca Pinterja. Diplomsko delo je napisala leta 2009 ob koncu študija na fakulteti za šport, mentor je bil doc. dr. Tomaž Pavlin, recenzent izr. prof. dr. Damir Karpljuk, konzultantka pa dr. Mateja Videmšek. Ančo je zbral moči, v dobrega pol leta je pozdravil poškodbo in v Pekingu leta 2008 osvojil bron.

Ančo je bil vedno pripravljen pomagati. Tako je na paralimpijskih igrah v Londonu pred 11 leti nesebično pomagal reprezentančnemu kolegu Frančku Gorazdu Tiršku. Temu se je puška popolnoma razsula. Iz zagate je kolega rešil prav Pinter, ki mu je posodil svojo puško oz. so jo morali razstaviti in spet sestaviti za Tirška, ta pa je na koncu osvojil prvo paralimpijsko kolajno.

"Dajem ga za vzor vsem športnikom, s katerimi imam opravka. Invalidom ali neinvalidom. Ker je res pravi vzor, kakšen mora biti pravi, profesionalni pristop k športu. In da je le takšen pristop pravilen, dokazujejo vsi njegovi uspehi," je Anču pred leti povedala Polona Sladič.

Leta 2021 je Pinter tekmoval še na paralimpijskih igrah v Tokiu. "Če nekaj delaš s srcem in imaš nekaj tako zelo rad, potem ti ni težko iti na trening. Strelstvo je zahteven šport, dril, dril, dril vsak dan, vsakič isti gibi … Za uspeh je nekaj zaslug v mojih genih pa seveda v trenerki Poloni, ki me vedno znova zna motivirati, da sem sposoben za vrhunske rezultate," je pred igrami na Japonskem povedal Pinter.

Ni mu bilo lahko

Kljub vsem dosežkom pa mu ni bilo lahko. Ker je bil invalidsko upokojen, je imel nizko pokojnino. Ob tem je bilo treba vzdrževati družino, ki si jo je ustvaril z ženo Bredo, pa tudi veliko tekem je plačal iz svojega žepa. To so bili težki časi za parašport. Prvi odmevni uspehi so mu prinesli nekaj več naklonjenosti donatorjev in sponzorjev, od leta 2017 pa je bilo pravici vsaj malo zadoščeno: dobil je rento, ki mu je pripadala kot dobitniku štirih paralimpijskih kolajn. Jesen življenja je preživljal s svojo družico Marijo, imela sta se rada, se spoštovala.

To je bil Ančo. Takih ne delajo več. Legenda o dobrodušnem športniku, ki je navduševal s svojim nasmehom, toplim objemom in zbranostjo pred tarčo, pa bo živela večno.