NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Vonj železniških postaj
Bila sem super vesela njegovega obiska, a hkrati me je bilo sram. Ne zaradi najlepšega mesta na svetu, ampak zaradi železniške postaje v najlepšem mestu na svetu!
Odpri galerijo
Železniška postaja Ljubljana FOTO: Tomi Lombar
Dvainštirideset let je stara pesem Andreja Šifrerja z naslovom Vonj železniških postaj. Radi smo jo prepevali in, navsezadnje, ko smo kot otroci z vlakom dopotovali v Ljubljano, glavno mesto, smo se najprej srečali prav z železniško postajo.
Nekaj let pozneje, hm, kakih sedemnajst bo od takrat, se spomnim, kako so Slovenske železnice obveščale, da je »z ljubljanske železniške postaje od sredine maja mogoče pošiljati virtualne pozdrave po vsem svetu. Ob turističnoinformacijski točki stoji terminal, ki med drugim uporabnika fotografira in nato fotografijo s sporočilom vred pošlje na želeni elektronski naslov. Na njem imajo svoje interaktivne strani tudi različna podjetja in ustanove: Slovenske železnice, denimo, odgovarjajo na vprašanja o voznih redih vlakov doma in v tujini, sprehoditi se je mogoče po Sloveniji in skozi virtualno galerijo ter prebrati o kulturnem dogajanju v Ljubljani. Za postavitev terminala smo se odločili, da bi popestrili ponudbo postaje. Radi bi, da ne bi bila zgolj prehod, skozi katerega ljudje zdrvijo, marveč točka, kjer bi se tudi ustavili.«
Z današnje perspektive se mi zdi hudo. Iz vsega skupaj pa ni bilo nič. Razen, da ne bo pomote, da je ljubljanska železniška postaja postala vse starejša, vse bolj dotrajana in bedna.
Kar skozi nekaj železniških postaj sem se prepeljala, na precejšnjih tudi izstopila ali vstopila. Tudi na Dunaju. Podučili so me, da naj bi tamkajšnja postaja čez kakega pol desetletja pomenila velikanski poseg v mestno tkivo. Načrt arhitekta Alberta Wimmerja in biroja Hotz/Hoffmann ob koncu del predvideva nastanek mesta v mestu na površini 55 hektarov. Na tem območju in neposredno ob njem poleg postaje načrtujejo tudi gradnjo trgovskega središča, okrog deset poslovnih nebotičnikov, stanovanjski kompleks s 5500 stanovanji, dve šoli, otroški vrtec in številne druge poslovne prostore. Prostor bo tudi za zelenje, med drugim za 8,5 hektara velik park.
Viri pišejo, da je sredi 19. stoletja tudi tedanje Avstrijsko cesarstvo spoznalo, da mora pospešeno razvijati železniško infrastrukturo. Tudi vzhod in jug sta bila strateško pomembni smeri gibanja blaga in ljudi v avstrijsko prestolnico in iz nje, zato so postaje za vlake iz teh smeri načrtovali v bližini mestnega središča. Nedaleč od znanega baročnega parka in dvorca Belvedere, ki ga je v začetku 18. stoletja zgradil knez Evgen Savojski, so v štiridesetih letih devetnajstega stoletja zgradili začetne postaje železniških tras, ki so na jug, prek slovenskih tal, vodile do Trsta, na vzhod pa proti Madžarski. Med letoma 1841–1846 sta nastali skoraj spojeni vzhodna in južna postaja. Depoji, remize in delavnice, ki so bili skupni za obe postaji, so bili med njima.
Teh dveh postaj ni bilo težko spojiti v eno, ki so jo poimenovali Južna. V sedemdesetih letih devetnajstega stoletja, pred dunajsko Svetovno razstavo 1873., so projektirali novo glavno stavbo Južne železniške postaje. Tudi tedaj se je dogajalo, da načrtov niso uresničili, zato so številni obiskovalci Dunaja med Svetovno razstavo morali hoditi čez gradbišče te postaje. Kljub zamudi v gradnji je, ko je bila leta 1874 dokončana, postala eden najboljših primerov avstrijske železniške arhitekture in v tistih desetletjih je dobila velik krog posnemovalcev.
Če bo šlo vse po načrtih, bodo v tem delu mesta do leta 2025 ustvarili vsaj 10.000 delovnih mest, po napovedih optimistov pa 20.000.
Iz medijev sem izvedela, da bo Poljska letošnje leto posvetila skladatelju Stanislawu Moniuszku, saj mineva 200 let od njegovega rojstva. Poljski minister za kulturo Piotr Glinski je napovedal, da bodo v sklopu praznovanj po skladatelju, najbolj znanem po operah Halka in Graščina strahov, poimenovali glavno železniško postajo v Varšavi. In tako je s tem Varšava postala edinstvena svetovna prestolnica, v kateri sta dva največja potniška terminala – letališče (Warsaw Frederic Chopin Airport) in železniška postaja (Moniuszko Central Railway Station) – poimenovana po velikih skladateljih.
V Ljubljani pa? Hm?
Nekako se lahko vrnem v leto 1873 na Dunaju, ko so, kot omenjeno, morali številni obiskovalci med Svetovno razstavo hoditi čez gradbišče te postaje zaradi nedokončanih del.
Minuli konec tedna je na obisk prišel kolega iz Zagreba. Z vlakom. Bila sem super vesela njegovega obiska, a hkrati me je bilo sram. Ne zaradi najlepšega mesta na svetu, ampak zaradi železniške postaje v najlepšem mestu na svetu!
Nekaj let pozneje, hm, kakih sedemnajst bo od takrat, se spomnim, kako so Slovenske železnice obveščale, da je »z ljubljanske železniške postaje od sredine maja mogoče pošiljati virtualne pozdrave po vsem svetu. Ob turističnoinformacijski točki stoji terminal, ki med drugim uporabnika fotografira in nato fotografijo s sporočilom vred pošlje na želeni elektronski naslov. Na njem imajo svoje interaktivne strani tudi različna podjetja in ustanove: Slovenske železnice, denimo, odgovarjajo na vprašanja o voznih redih vlakov doma in v tujini, sprehoditi se je mogoče po Sloveniji in skozi virtualno galerijo ter prebrati o kulturnem dogajanju v Ljubljani. Za postavitev terminala smo se odločili, da bi popestrili ponudbo postaje. Radi bi, da ne bi bila zgolj prehod, skozi katerega ljudje zdrvijo, marveč točka, kjer bi se tudi ustavili.«
Z današnje perspektive se mi zdi hudo. Iz vsega skupaj pa ni bilo nič. Razen, da ne bo pomote, da je ljubljanska železniška postaja postala vse starejša, vse bolj dotrajana in bedna.
Kar skozi nekaj železniških postaj sem se prepeljala, na precejšnjih tudi izstopila ali vstopila. Tudi na Dunaju. Podučili so me, da naj bi tamkajšnja postaja čez kakega pol desetletja pomenila velikanski poseg v mestno tkivo. Načrt arhitekta Alberta Wimmerja in biroja Hotz/Hoffmann ob koncu del predvideva nastanek mesta v mestu na površini 55 hektarov. Na tem območju in neposredno ob njem poleg postaje načrtujejo tudi gradnjo trgovskega središča, okrog deset poslovnih nebotičnikov, stanovanjski kompleks s 5500 stanovanji, dve šoli, otroški vrtec in številne druge poslovne prostore. Prostor bo tudi za zelenje, med drugim za 8,5 hektara velik park.
Viri pišejo, da je sredi 19. stoletja tudi tedanje Avstrijsko cesarstvo spoznalo, da mora pospešeno razvijati železniško infrastrukturo. Tudi vzhod in jug sta bila strateško pomembni smeri gibanja blaga in ljudi v avstrijsko prestolnico in iz nje, zato so postaje za vlake iz teh smeri načrtovali v bližini mestnega središča. Nedaleč od znanega baročnega parka in dvorca Belvedere, ki ga je v začetku 18. stoletja zgradil knez Evgen Savojski, so v štiridesetih letih devetnajstega stoletja zgradili začetne postaje železniških tras, ki so na jug, prek slovenskih tal, vodile do Trsta, na vzhod pa proti Madžarski. Med letoma 1841–1846 sta nastali skoraj spojeni vzhodna in južna postaja. Depoji, remize in delavnice, ki so bili skupni za obe postaji, so bili med njima.
Teh dveh postaj ni bilo težko spojiti v eno, ki so jo poimenovali Južna. V sedemdesetih letih devetnajstega stoletja, pred dunajsko Svetovno razstavo 1873., so projektirali novo glavno stavbo Južne železniške postaje. Tudi tedaj se je dogajalo, da načrtov niso uresničili, zato so številni obiskovalci Dunaja med Svetovno razstavo morali hoditi čez gradbišče te postaje. Kljub zamudi v gradnji je, ko je bila leta 1874 dokončana, postala eden najboljših primerov avstrijske železniške arhitekture in v tistih desetletjih je dobila velik krog posnemovalcev.
Če bo šlo vse po načrtih, bodo v tem delu mesta do leta 2025 ustvarili vsaj 10.000 delovnih mest, po napovedih optimistov pa 20.000.
Iz medijev sem izvedela, da bo Poljska letošnje leto posvetila skladatelju Stanislawu Moniuszku, saj mineva 200 let od njegovega rojstva. Poljski minister za kulturo Piotr Glinski je napovedal, da bodo v sklopu praznovanj po skladatelju, najbolj znanem po operah Halka in Graščina strahov, poimenovali glavno železniško postajo v Varšavi. In tako je s tem Varšava postala edinstvena svetovna prestolnica, v kateri sta dva največja potniška terminala – letališče (Warsaw Frederic Chopin Airport) in železniška postaja (Moniuszko Central Railway Station) – poimenovana po velikih skladateljih.
V Ljubljani pa? Hm?
Nekako se lahko vrnem v leto 1873 na Dunaju, ko so, kot omenjeno, morali številni obiskovalci med Svetovno razstavo hoditi čez gradbišče te postaje zaradi nedokončanih del.
Minuli konec tedna je na obisk prišel kolega iz Zagreba. Z vlakom. Bila sem super vesela njegovega obiska, a hkrati me je bilo sram. Ne zaradi najlepšega mesta na svetu, ampak zaradi železniške postaje v najlepšem mestu na svetu!
