NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Še 1361 dni
Zdi se, da so lesarja s popravnimi izpiti in glumača, ki naj bi plesal po taktirki levih stricev iz ozadja, nehali podcenjevati.
Odpri galerijo
Marjan Šarec kot absolvent na gledališki akademiji Foto: Igor Mali
Kolumna skozi štiri odstavke biografije prvega univerzitetnega dramskega igralca na čelu slovenske vlade, ki so jo na vladnem spletnem mestu spisali dvorni biografi.
»Leta 1996 je maturiral na Srednji lesarski šoli, nato se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer dramska igra in umetniška beseda. Leta 2001 je pod mentorstvom prof. Jožice Avbelj in prof. Borisa Cavazze diplomiral.«
Na bojeviti desnici so ga podcenjevali kot lesarja s popravnimi izpiti in glumača, ki pleše po taktirki levih stricev iz ozadja. Umirjena desnica je v koalicijskih pogajanjih igrala stransko vlogo blažilca pred levičarskimi izpadi, ki bi lahko dobila koncesije za desne liberalne agende. S poznejšim vstopom Levice v vlado se je izkazalo, da bi bilo to izvedljivo. Matej Tonin si tega še vedno noče priznati.
Ključni igralci na levici se v drami sestavljanja koalicije niso zavedali, da diplomirani dramski igralec skrbno študira vsako njihovo obrazno mimiko in kuje taktiko vodenja vlade v nadaljevanju. To je skrbno zakamufliral z občasnim vtisom nebogljenosti v zapleteni povolilni retoriki, ko je marsikdo mislil, da mu v vrtincu spopada med levičarskimi egi ne bo uspelo sestaviti vlade.
»V zasebnem življenju velja za umirjenega in domoljubnega človeka. Večino razpoložljivega prostega časa namenja družini, rad se umakne v naravo ter posveti vrtnim opravilom in urejanju okolice. Njegova strast so starodobna vozila, zelo rad tudi bere, najraje zgodovinske knjige. Rad si ogleda tudi kakšen dokumentarni film.«
Še isti dan, ko je sestavil vlado z blagoslovom Levice, ki je lizala Marjanove bombončke, brundajoč si Blaginja za vse, ne le za peščico!, je šokiral z imenovanjem domoljubnega državnega sekretarja za nacionalno varnost, ki je do tedaj svinjal po twitterju z nič kaj umirjenimi rasističnimi izpadi.
Zbegani levičarji vseh vrst in liberalnosti seveda niso imeli jajc upreti se, če odštejemo edine prave levičarje iz Levice, ki so z neverjetnim pogumom, ki ga lahko primerjamo le s tistim iz partizanskih časov, demonstrativno zavrnili podpis že parafiranega sporazuma, s katerim so vseeno zacementirali svoj koalicijsko-opozicijski status.
Medtem je samotarski vladar v tišini svojega vrta ob prebiranju odlomkov iz zgodovinskih knjig in gledanju črno-belih posnetkov na youtubu koval taktiko za prihodnjih 100 dni, v katerih je s prefinjeno kadrovsko kombinatoriko odstavitev in imenovanj discipliniral čredo zbeganih levičarjev vseh vrst in liberalnosti.
»Leta 2010 je bil izvoljen za župana Občine Kamnik, funkcijo je opravljal dva mandata. Na državnem političnem parketu se je širši javnosti predstavil na predsedniških volitvah jeseni 2017. V drugem krogu, v katerem se je pomeril z aktualnim predsednikom republike Borutom Pahorjem, je zanj glasovalo 46,91 % volivcev. Rezultat je nakazoval, da so tudi volivci prepoznali njegova stališča, zavzemanja in željo po spremembah.«
Postavil se je ob bok najbolj spretnemu političnemu mačku v poosamosvojitveni politiki, s katerim bo še naprej tekmoval, da dobi več kot 50 odstotkov. Borut Pahor za zdaj še javnomnenjsko zmaguje, a Šarec mu je zadal nekaj krošejev. Recimo v sagi pri imenovanju guvernerja, kjer je moral Borut napeti vse svoje politične mišice. Celo Janez Janša je moral priskočiti na pomoč.
»Politika mora postati bolj praktična, politiki morajo biti tu zaradi ljudi, in ne obratno,« je bilo eno izmed njegovih največkrat slišanih sporočil.
Miro Cerar se je z odstopom rešil še hujšega volilnega poraza, a pomembno smetano je pobral Šarec; 170.000 volivcev si bo gotovo zapomnilo, kdo jim je dvignil plače. Kot si bodo goreči antijanšisti in še kdo zapomnili Šarčevo pridigo o svobodi govora in o oglaševanju državnih podjetij v propagandnih glasilih SDS. Da ne govorim o direktorjih, ki so pridigo zagotovo dojeli zgolj kot nasvet in nikakor ne kot navodilo.
Prvi univerzitetni dramski igralec na čelu slovenske vlade ima do konca mandata še 1361 dni. Zdi se, da so lesarja s popravnimi izpiti in glumača, ki naj bi plesal po taktirki levih stricev iz ozadja, nehali podcenjevati. V prvih 100 dneh si je utrdil vladavino in pridno delil bombončke. Njegovo dramsko igro v politiki bo mogoče resneje ocenjevati ob koncu prihodnjega leta. Takrat bo moral pokazati rezultate, ki ne bodo samo posledica reakcij soigralcev, ampak tudi lastne kreacije inovativnih rešitev, ki bodo prinesle resne spremembe na bolje.
»Leta 1996 je maturiral na Srednji lesarski šoli, nato se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer dramska igra in umetniška beseda. Leta 2001 je pod mentorstvom prof. Jožice Avbelj in prof. Borisa Cavazze diplomiral.«
Na bojeviti desnici so ga podcenjevali kot lesarja s popravnimi izpiti in glumača, ki pleše po taktirki levih stricev iz ozadja. Umirjena desnica je v koalicijskih pogajanjih igrala stransko vlogo blažilca pred levičarskimi izpadi, ki bi lahko dobila koncesije za desne liberalne agende. S poznejšim vstopom Levice v vlado se je izkazalo, da bi bilo to izvedljivo. Matej Tonin si tega še vedno noče priznati.
Ključni igralci na levici se v drami sestavljanja koalicije niso zavedali, da diplomirani dramski igralec skrbno študira vsako njihovo obrazno mimiko in kuje taktiko vodenja vlade v nadaljevanju. To je skrbno zakamufliral z občasnim vtisom nebogljenosti v zapleteni povolilni retoriki, ko je marsikdo mislil, da mu v vrtincu spopada med levičarskimi egi ne bo uspelo sestaviti vlade.
»V zasebnem življenju velja za umirjenega in domoljubnega človeka. Večino razpoložljivega prostega časa namenja družini, rad se umakne v naravo ter posveti vrtnim opravilom in urejanju okolice. Njegova strast so starodobna vozila, zelo rad tudi bere, najraje zgodovinske knjige. Rad si ogleda tudi kakšen dokumentarni film.«
Še isti dan, ko je sestavil vlado z blagoslovom Levice, ki je lizala Marjanove bombončke, brundajoč si Blaginja za vse, ne le za peščico!, je šokiral z imenovanjem domoljubnega državnega sekretarja za nacionalno varnost, ki je do tedaj svinjal po twitterju z nič kaj umirjenimi rasističnimi izpadi.
Zbegani levičarji vseh vrst in liberalnosti seveda niso imeli jajc upreti se, če odštejemo edine prave levičarje iz Levice, ki so z neverjetnim pogumom, ki ga lahko primerjamo le s tistim iz partizanskih časov, demonstrativno zavrnili podpis že parafiranega sporazuma, s katerim so vseeno zacementirali svoj koalicijsko-opozicijski status.
Medtem je samotarski vladar v tišini svojega vrta ob prebiranju odlomkov iz zgodovinskih knjig in gledanju črno-belih posnetkov na youtubu koval taktiko za prihodnjih 100 dni, v katerih je s prefinjeno kadrovsko kombinatoriko odstavitev in imenovanj discipliniral čredo zbeganih levičarjev vseh vrst in liberalnosti.
»Leta 2010 je bil izvoljen za župana Občine Kamnik, funkcijo je opravljal dva mandata. Na državnem političnem parketu se je širši javnosti predstavil na predsedniških volitvah jeseni 2017. V drugem krogu, v katerem se je pomeril z aktualnim predsednikom republike Borutom Pahorjem, je zanj glasovalo 46,91 % volivcev. Rezultat je nakazoval, da so tudi volivci prepoznali njegova stališča, zavzemanja in željo po spremembah.«
Postavil se je ob bok najbolj spretnemu političnemu mačku v poosamosvojitveni politiki, s katerim bo še naprej tekmoval, da dobi več kot 50 odstotkov. Borut Pahor za zdaj še javnomnenjsko zmaguje, a Šarec mu je zadal nekaj krošejev. Recimo v sagi pri imenovanju guvernerja, kjer je moral Borut napeti vse svoje politične mišice. Celo Janez Janša je moral priskočiti na pomoč.
»Politika mora postati bolj praktična, politiki morajo biti tu zaradi ljudi, in ne obratno,« je bilo eno izmed njegovih največkrat slišanih sporočil.
Miro Cerar se je z odstopom rešil še hujšega volilnega poraza, a pomembno smetano je pobral Šarec; 170.000 volivcev si bo gotovo zapomnilo, kdo jim je dvignil plače. Kot si bodo goreči antijanšisti in še kdo zapomnili Šarčevo pridigo o svobodi govora in o oglaševanju državnih podjetij v propagandnih glasilih SDS. Da ne govorim o direktorjih, ki so pridigo zagotovo dojeli zgolj kot nasvet in nikakor ne kot navodilo.
Prvi univerzitetni dramski igralec na čelu slovenske vlade ima do konca mandata še 1361 dni. Zdi se, da so lesarja s popravnimi izpiti in glumača, ki naj bi plesal po taktirki levih stricev iz ozadja, nehali podcenjevati. V prvih 100 dneh si je utrdil vladavino in pridno delil bombončke. Njegovo dramsko igro v politiki bo mogoče resneje ocenjevati ob koncu prihodnjega leta. Takrat bo moral pokazati rezultate, ki ne bodo samo posledica reakcij soigralcev, ampak tudi lastne kreacije inovativnih rešitev, ki bodo prinesle resne spremembe na bolje.
