BIBLIOTEKA

Z udarniškim delom uredili knjižnico

Objavljeno 19. junij 2019 22.57 | Posodobljeno 19. junij 2019 22.57 | Piše: Iztok Ilich

Na Slapu v Vipavski dolini imajo po 100 letih spet biblioteko. Prostovoljci s Tadejem Kobalom na čelu so zbrali že več kot 3500 knjig.

Razvrstitev po abecedi
VIPAVA – Slap v Vipavski dolini se ponaša s številnimi spomeniki stavbne kulturne dediščine. Trg v zgodovinskem vaškem jedru so obnovili s sredstvi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.
image
Maskoto knjižnice je naslikala Urška Popit, Tatjana Kokalj pa piše zgodbo.

Na severu ga zapira zapuščena graščina, ki jo je grof Lanthieri leta 1873 poklonil kranjski deželi za deželno vinarsko in sadjarsko šolo, na vzhodnem robu trga pa stoji obnovljena slapenska šola. Vas slovi po izvrstnem vinu, zlasti zelenu in pineli, daleč pa seže tudi glas o gostišču Majerija s podzemnimi sobami za goste.
 

V nekdanji vaški šoli


Kljub tem znamenitostim se je Slap v zadnjem času večkrat znašel v medijih na račun knjižnice, ki so jo domačini oživili 100 let po tem, ko so jo zaprli, čeprav je naselje takrat štelo veliko več duš kot danes. Letošnji maturant Tadej Kobal ni edini zaslužen za ta korak, saj je šlo za usklajeno delovanje skupine prostovoljcev, je pa njihov najbolj prepoznavni glasnik.
image
Tako zbirajo prispevke.

Maja je v akciji Vala 202 postal osebnost tedna, znašel se je na malih zaslonih in v tiskanih medijih. Zaradi knjig oziroma knjižnice, kar je spričo upadajoče veljave knjig in bralnih navad, zlasti med mladimi, pravzaprav presenetljivo. Očitno so kulturne potrebe daleč od elektronskega utripa v večjih središčih drugačne. Prenagljeno bi bilo preprosto reči, da so bolj zaostale. Kajti obiskovanje knjižnice pomeni tudi druženje in neposredno izmenjavanje idej med mladimi, ki se sicer večinoma tudi na nekaj metrov raje pogovarjajo s pogledom, uprtim v zaslonček kot v sogovornika.

Knjižnica, zanjo skrbi Karitas, je urejena v večji sobi v pritličju obnovljene stavbe nekdanje vaške šole. Hišo, kot se da razbrati s plošče na pročelju, so sezidali leta 1858, osem let po tem, ko je vaške otroke začel poučevati župnik, leta 1856 pa so dobili prvega učitelja. Šola je nato čez 112 let zaprla vrata – potem ko je med italijansko zasedbo Primorske v njej seveda vladala italijanščina.
image
Zahvala vsem, ki so pomagali uresničiti idejo.

Tadej Kobal – študirati namerava politologijo – je skromen fant, ki raje kot o sebi govori o drugih, zaslužnih za nastanek knjižnice, ki ima zdaj že več kot 3500 knjig. Pove, da so si na podoben način omislili knjižnico tudi v bližnji Podragi, vendar so tam bralci predvsem odrasli, na Slapu pa otroci in mladina. Vse, kar je bilo treba postoriti, so opravili sami, s prostovoljnim delom, krajevna skupnost pa jim brezplačno oddaja prostor. Tukaj je v okviru socialnovarstvenega programa že vrsto let z igračami in igricami poskrbljeno za najmlajše, ki bodo čez leto, dve začeli segati po knjigah.
 

Zbirajo za police


Prostovoljcev, še izvemo, je 12, nekateri prihajajo tudi iz okoliških vasi, glavna koordinatorka pa je Ljubica Ženko, ki je zraven pri vseh takih dogodkih na Slapu. Za knjižnico je posebej zadolžena Ingrid Petrič, ki razporeja dežurstva in deli delo.
Na odprtju knjižnice je bilo ljudi toliko, da za vse ni bilo prostora v hiši!


Del knjig so podarile založbe, preostale so prispevali vaščani ali so jih prinesli od drugod ljudje, ki so slišali za akcijo. Nekaj smo jih pripeljali tudi mi, potem ko smo na Štefančičevem Studiocityju slišali, da bi radi dobili znamenito delo etnologa Nika Kureta Praznično leto Slovencev, nato pa bi za nekaj časa ustavili zbiranje in vse, kar imajo, pregledno uredili. Za zdaj je vse razporejeno glede na starost bralcev pa tudi po temah in področjih. Da bi bila ureditev še bolj pregledna – nemalo knjig še čaka zloženih v kupe na hodniku in stopnišču –, potrebujejo primernejše police. Tudi zanje zbirajo prispevke.
image
Zagnani Tadej Kobal FOTOgrafije: Iztok Ilich

»Najbolj nenavaden je bil pred časom,« se spomni Tadej, »ko je neka družina po pokopu svojega nona denar, ki ga vaščani zberejo za cvetje in sveče, podarila knjižnici za nove police! Bilo je povsem nepričakovano.«
Z Nikom Kuretom smo malo zamudili. Še isti večer, ko so razglasili – da bi s pomočjo knjige oživili nekatere stare šege v vasi – je neka gospa po telefonu prosila za naslov in že čez dva dni sta bili Kuretovi knjigi na Slapu!
»Čez teden imamo po kakšnih deset obiskovalcev,« še pove Tadej, »kadar so različne delavnice ali dogodki, kot je bilo ob obisku pisateljic Tatjane Kokalj, ki preživi veliko časa na Slapu, in Marije Artač, pa jih pride precej več. Na odprtju knjižnice je bilo ljudi toliko, da za vse ni bilo prostora v hiši!«
12
prostovoljcev je pljunilo v roke.


Obnova je bila opravljena z udarniškim delom, zato imajo vaščani staro šolo in knjižnico v njej za svojo. Marsikdo se oglasi še po tem, ko se odpiralni čas že izteče – če vidi še goreti luč. 
Deli s prijatelji