Emilia Clarke živi brez dela možganov in s titanom v glavi
Imela je velikansko srečo v nesreči. Emilia Clarke, ki jo je že pri njenih 23 letih med zvezde izstrelila fantazijska saga Igra prestolov, je namreč kar dvakrat ubežala tihi ubijalki, anevrizmi, ki je počila in povzročila krvavitve. Po operacijah, ki sta ji rešili življenje, pa so ji košček možganov celo izrezali in ji manjkajoče delčke lobanje nadomestili s titanom. A čeprav je bilo okrevanje dolgotrajno in je nemudoma po operaciji celo izgubila sposobnost govorjenja in pomnjenja, živi danes normalno življenje zdrave osebe. Kot po čudežu brez vsakršnih posledic. »Del možganov ni več uporaben; izjemno je, da sploh še lahko govorim, celo lepo artikuliram, ter živim povsem normalno življenje brez posledic. Sem v resnično izjemno majhni manjšini srečnežev, ki so to preživeli.«
Ne trpinčim se, kaj je bilo v delu možganov, ki ga nimam več. Tisti del, ki mi je ostal, je namreč čudovit.
Hotela je umreti
Življenje ji je prvič viselo na nitki leta 2011, malce po koncu snemanja prve sezone kultne serije. Tedaj ji je počila prva anevrizma, kar je povzročilo krvavitve in možgansko kap. Po operaciji, ki ji je sicer rešila življenje, pa sta v njeni glavi vladali le črnina in tišina. Namesto govorjenja je iz nje prišlo zgolj momljanje, spomnila pa se ni več niti lastnega imena. »V teh najhujših trenutkih sem si le želela, da me odklopijo z vseh naprav. Celo zdravniško osebje sem prosila, naj me pustijo umreti,« priznava zvezdnica in dodaja, da je bila želja po smrti v veliki meri povezana z zavedanjem, da lahko oropana govora in spomina pozabi na igralsko pot. »Moja služba, moje sanje, kakšno bo moje življenje, vse se vrti okoli jezika in komunikacije. Brez tega bi bila izgubljena. Preprosto me ne bi bilo več.« A na njeno srečo je bilo to zdravstveno stanje zgolj prehodnega značaja, kak teden kasneje je spet lahko govorila, skoraj kot namazana.
Brez dolgoročnih posledic
Prvi počeni anevrizmi in operaciji leta 2011 je le dve leti pozneje sledila ponovitev. A tudi v drugo se je izmazala. Vnovič brez dolgoročnih posledic, zaradi česar se danes lahko le olajšano nasmeji. Sploh kadar vidi rentgenski posnetek svojih možganov, »tolikšen del jih manjkal, da se ob pogledu na to lahko le smejim. Tudi zato sem se nehala spraševati, kaj se v njih dogaja. Nima smisla, da se trpinčim, kaj bi se v manjkajočem delu lahko skrivalo. Kajti del, ki mi je ostal, je čudovit.« In več kot uporaben, »vsak večer lahko odigram dve uri in pol dolgo predstavo, pa ne bom pozabila niti ene same besedice besedila«.
