Za bratovo smrt krivi očetovo trdo roko
Ni skrivnost, da otroški dom Arnolda Schwarzeneggerja v avstrijskem Thalu pri Gradcu ni bil poln topline, ampak mu je s trdo roko vladal oče Gustav. Z bratom Meinhardom nikoli nista vedela, kdaj bodo po njiju začeli padati očetovi udarci ali pekoči pas in kdaj jima bo pokazal svoj prijaznejši obraz. Namesto da bi starši negovali bratsko ljubezen, ju je oče spreminjal v tekmeca in je še izbiro šopka za materinski dan spremenil v tekmo, kateri bo izbral lepšega. »Najina vzgoja je bila trda. Dom je bil poln nasilja, ničkolikokrat sva bila z bratom tepena. Takšna vzgoja je za nekoga, kot sem jaz, ki je v sebi močan in odločen, morda dobrodošla, a Meinhard je bil bolj krhek. To, kar je iz mene naredilo uspešnega moškega, je bilo hkrati tisto, kar je uničilo mojega brata. Nietzsche je imel prav – kar te ne ubije, te naredi močnejšega.« Medtem ko je Arnoldu iz svojega življenja uspelo spisati zgodbo uspeha, se je Meinhard začel zapijati in je pri le 25 letih pijan z avtom trčil v telefonski drog in umrl. Tako se je o odraščanju v senci tiranskega očeta, ki so ga zasledovali demoni druge svetovne vojne, v tridelnem Netflixovem dokumentarcu razgovoril hollywoodski mišičnjak, ki je iz igre presedlal v politiko in postal guverner Kalifornije.
Schwarziejev oče je bil odlikovan vojak, ki se je boril na strani nacistov, ter se je po koncu vojne domov vrnil zlomljen in uničen. »Pod ruševinami stavb je bil pokopan tri dni, povrhu so vojno še izgubili. Domov se je vrnil depresiven, podobno kot drugi moški od tu. Avstrija je bila dežela zlomljenih moških.« Svojo prežetost z negativnimi čustvi, po zvezdnikovem prepričanju je trpel tudi za posttravmatskim stresnim sindromom, pa je v obliki nasilja sproščal nad družino. »Vedel se je skoraj shizofreno. Na trenutke je bil prijazen, spet drugič je na plan pokukal zloben oče, ki je pijan prilomastil domov ob treh zjutraj in kričal. To nas je zbudilo, srce nam je butalo kot noro, saj smo vedeli, kaj to pomeni. Pomenilo je, da lahko že naslednji hip udari mamo ali pa se mu povsem zmeša.« Doma je poskušal uvesti skoraj vojaško disciplino, »še zajtrk smo si morali zaslužiti«, mama Aurelia pa je kot obsedena nenehno čistila. »Vse je moralo biti na natančno določenem mestu in popolno, sicer se mu je snelo.«
Veljal za upornika
Spominja se, da ga je oče zdaj vlekel za lase, zdaj udaril s pasom. A to je bila v zvezdnikovih koncih skoraj normala vsakdana, ki so jo doživljali tudi drugi otroci. »Podobno se je godilo sosedovemu otroku in otroku sosedovega soseda. Tako je tedaj pač bilo. Ogromno otrok je ta nemško-avstrijska mentaliteta zlomila. In tega so si starši želeli – zlomiti otroka, da se pokori, niso želeli vzgojiti svojstvenih oseb. A moje volje niso zlomili, zato sem obveljal za upornika.«
Namesto da bi se tedaj, ko je bil tarča udarcev, zvil v dve gubi, jih je sprejemal in si govoril, da mu tega ne bo več treba dolgo prenašati. »Odselil se bom, saj želim biti bogat. Želim postati nekdo!« Prav te boleče izkušnje so mu, je prepričan, dale zagon, da iz sebe nekaj ustvari. »Moj brat je, ker je bil nežnejše narave, zaradi tega začel piti. Bil je sicer ljubljenec v družini, pameten, umetniški. A ni bil srečen. Trda vzgoja je bil zanj preveč.«
Leta 1971 je izgubil starejšega brata, približno leto in pol pozneje je za posledicami kapi, ki ga je oropala zmožnosti sporazumevanja, izgubil še očeta. A smrti ne enega ne drugega Arnie ni objokoval. Čustva je preprosto zaklenil in jim ni pustil na plan. »Žalost, bolečino, vse to sem preprosto izbrisal, kot da ne obstajajo. Morda bodo ta čustva privrela pozneje. A samega sebe sem natreniral, da ne pustim ničemur zunanjemu, da vpliva name in me prizadene.«
