Sloviti tenorist, ki na deskah ne mara krvi in golote, danes v Ljubljani
Na letošnjem Festivalu Ljubljana se bo predstavil tudi sloviti poljski tenorist Piotr Beczala. Svetovno znani tenorist bo v Cankarjevem domu nastopil na svojem drugem koncertu v Sloveniji. Tokrat pred slovenskim občinstvom ne bo skupaj s slovito kolegico Anno Netrebko, čeprav sta sicer znana tudi kot odrska partnerja. Zaradi kemije med njima in v odrskem dogajanju se ju je oprijel vzdevek zmagovalni par. Netrebkova je letos prav tako nastopila na ljubljanskem festivalu, le nekaj dni pred Beczalo. Ta pa bo tokrat v Ljubljani nastopil s sopranistko Sondro Radvanovsky in orkestrom Slovenske filharmonije.
56 let šteje Beczala.
Beczala po mnenju kritikov spada med najboljše svetovne tenoriste zadnjih let, najbolj znan je bržkone po Giuseppejevih operah.
Zamenjal žanr vlog
Tenorist, ki ga označujejo za liričnega, živi v Ameriki, v New Yorku, kjer sta bila z Netrebkovo tudi soseda. Doslej je nastopil v tako rekoč vseh največjih svetovnih opernih hišah, od Metropolitanske opere, La Scale, Kraljevske operne hiše in drugih, prav tako so mu domači odri drugih slovitih dvoran, kot je denimo znamenita Carnegie Hall. Zadnja leta, zakorakal je namreč v srednja petdeseta, je zamenjal žanr. Posvetil se je predvsem dramatičnim likom. Zanje meni, da mu zaradi generacije, v katero spada, in zaradi spremembe barve glasu zdaj veliko bolje ustrezajo.
Beczala je poleg slovesa enega najboljših tenoristov zadnjih let znan tudi po drugi perfekciji. Vključuje se namreč tudi v igralsko in scensko dogajanje, ne le kot solist. Kar veliko primerov je bilo, ko je menil, da dogajanje na odru ni v pravi luči in tudi scena ne povsem skladna. Z nekaterimi režiserji je zaradi tega prišel malce navzkriž. Prepričan je, da je režija opernih predstav nekaj povsem drugačnega kot režija filmov. Meni, da so v operi najpomembnejši pevci, orkester in dirigent, v bolj ekstremnih razmerah lahko produkcijo naredijo tudi sami.
Tudi brez obleke ne
Režiser pa je bonus, ki prinese nekaj dodatnega. V enem izmed intervjujev je rekel, da se počasi vračajo časi, ko bo v operi spet najpomembnejši dirigent. Navdušen ni nad goloto, ki se tudi v operah zadnja leta vse več pojavlja, prav tako ne nad po njegovem mnenju pretiranimi scenografskimi efekti. Kot primer je povedal, da pozna kolege, ki so na odru radi goli in ki jih polijejo tudi z dvema litroma umetne krvi za kak prizor. Umetnost, kot je opera, potrebuje malo distance in prostora za domišljijo. Golota ni zanj, niti takšni pretirani scenski učinki ne, čeprav se zaveda, da nekatere opere in vloge vsebujejo nasilje.
