Bojan Emeršič: Vsak od nas je malce skopuha. Jaz na primer sovražim plačevati parkirnino
Že v opisu predstave se ustvarjalci sprašujejo, kako se v sodobnih časih lotiti klasičnih del, kot je Molièrov Skopuh. Kakšen je pogled igralca na to?
Gledališča se različno lotevajo klasičnih tekstov. Pri nas obstaja gledališče režiserja, v ospredju je avtorski pogled na tekst, medtem ko Francozi Molièra ali Angleži Shakespeara običajno ne posodabljajo. Naša predstava meša sodobnost in stare čase, za zdaj je vse skupaj kot razmetano stanovanje, vidiš lep kavč, lep stol, lep lestenec, a nič še ni na svojem mestu. Zdaj smo v tej fazi. Do premiere nam bo uspelo vse lepo pospraviti, kakor si želimo, nastala bo zelo simpatična in duhovita predstava.
Kaj pa vaša vloga, kako se lotiti skopuha, ki smo ga vsi že kje in kdaj videli?
Fabula je zelo preprosta, ko jo prebereš prvič, se ti morda zdi še preveč preprosta. Nosi pa v sebi toliko globokih spoznanj, ki se navezujejo na skopuštvo. Na srečo danes takšnega skopuštva več ne poznamo, ker je hierarhija družinskih odnosov drugačna. Po drugi strani pa je to človeška lastnost, ki se ne bo nikoli spremenila.
Veliko sem razmišljal, kdo so današnji skopuhi. Vsak od nas je malce skopuha. Jaz na primer sovražim plačevati parkirnino, ker se mi zdi, da ta prostor ni od nikogar, zakaj bi ga plačeval.
A prava težava skopuštva ni to, prava težava je, ko se zaljubiš v denar. To je tudi bistvo teksta. Moj lik je obseden z denarjem. In ko si obseden z denarjem, ga ne grabiš, da bi ga trošil za stvari, ki jih imaš rad, temveč ga samo grabiš, da ga imaš. Ko imaš do denarja takšen odnos kot do sočloveka, ko se vanj zaljubiš, takrat pozabiš na vse drugo. Današnji milijarderji imajo lahko sto različnih dobrodelnih aktivnosti, a če njihovi delavci stavkajo, ker dobivajo tako nizke plače, da ne morejo preživeti, ker so izkoriščani, je vsa dobrodelnost blef. Tu se danes riše skopuštvo.
Problem današnjega časa je fascinacija nad denarjem. Ljudje ne delajo, ker bi radi delali, radi bi dobili denar. Včasih slišim koga, ki reče, da piše svojo biografijo, pa ni star niti 35 let. Super, če ima ta človek, kaj povedati, ampak ponavadi nima.
Kako svoja sinova vzgajate, da ne bi razmišljala tako?
Težko, a se da. Želim jima, da bosta zdrava, srečna in da bosta našla delo, ki ju bo veselilo. Zakaj si ljudje želijo več denarja, kot ga potrebujejo? Tega sploh ne razumem. Jaz imam poklic, ki me veseli, včasih imam denarja več, včasih manj, a skozi življenje grem lepo.
Niste nikoli sprejeli kakega igralskega posla samo zaradi denarja?
Pogosto sem delal kaj, ker sem vedel, da bo tudi zaslužek dober, nikoli pa nisem delal samo zaradi tega. Vedno hočem, da mi nekdo reče: Bojan, dober si bil. To mi pomeni več kot zaslužek.
Denar, ki sem ga zaslužil z Našo malo kliniko, ni bil nič v primerjavi s tem, kako me še danes obravnava celotno zdravstvo. (nasmeh) Pridem v čakalnico, vidim, da je tam 30 ljudi, potem pa slišim, ko iz ambulante kličejo dr. Jarca. Vsi v čakalnici se smejijo, jaz rečem, da ne bi rad preskočil vrste, ampak na koncu jo navadno moram. (smeh)
Vesel sem, ko kdo reče, da je rad gledal NMK, da je zrasel ob naših šalah ali pa da prepozna moj glas v risanki, ob tem mi je lepo.
Z denarjem sem si uredil dom in privoščil kako potovanje, več pa ne. Če bi mi kdo želel očitati, da sem delal za denar, bi mi težko.
Drama je moj dom. A tudi če imaš dom, ne pomeni, da ne smeš na izlet. Če bi se pred leti odpovedal vsemu, kar bi lahko označili za komercialno, bi verjetno danes tu sedel veliko bolj zatežen človek.
Lani ste praznovali 30 let dela v Drami …
Je bilo to lani?
Tako piše.
Tako hitro je šlo. Prvih 15 let je bilo zelo intenzivnih. Bili smo odlična druščina mladih igralcev, odprli smo vsa okna v Drami, ravnatelj Janez Pipan je veliko stavil na nas, tudi velika imena, legendarni igralci, ki so bili še aktivni, so nas lepo sprejeli.
Delali smo čudeže, čudežne predstave. To je sreča. Lahko se ti to ne zgodi, večini se ne. To je bilo eno najlepših obdobij v mojem življenju. Ogromno sem delal, sploh ne vem, kako mi je vse uspelo. Bili smo stroji, bili smo nabrušeni, bili smo sproščeni.
Drugih 15 let pa je bilo drugačnih. Ko postaneš zrel igralec, s tem pride tudi odgovornost, ljudje od tebe nekaj pričakujejo, ti pa nimaš več toliko energije, malo si se že iztrošil, ni več toliko navdiha. Ob vsaki novi predstavi čutim odgovornost, da ustvarjam na ravni, ki jo ljudje pričakujejo in kakršna se spodobi za to hišo.
Lepih 30 let je bilo. Res sem imel srečo. In nekaj talenta. In priden sem bil.
Kaj po 30 letih pri novi predstavi doživljate kot izziv?
Že od nekdaj k vlogam pristopam enako. Tudi če sem imel mikrovlogo, bilo jih je kar nekaj, sem jo vzel skrajno zares, želel sem jo narediti tako, da bi kritik omenil tudi mene. Želel sem ustvariti lik, ki si ga bodo gledalci zapomnili.
Poznam igralce, ki rečejo, da jih moti, da vedno dobivajo enake vloge, a nobena vloga ni enaka drugi, ti jo moraš narediti drugačno. Naslovna vloga v Skopuhu je res velika, od Harpagona je odvisno vse. To me malo straši, hkrati pa je izziv.
Pravite, koliko ste delali v Drami, hkrati ste delali tudi na televiziji, tako v oddajah kot serijah, pa tudi v komercialnih gledališčih. Včasih je težko vzporedno peljati ti dve poti, torej eno bolj umetniško in drugo bolj komercialno, kako ste vi lovili ravnotežje?
Drama je moj dom. A tudi če imaš dom, ne pomeni, da ne smeš na izlet. Če bi se pred leti odpovedal vsemu, kar bi lahko označili za komercialno, bi verjetno danes tu sedel veliko bolj zatežen človek.
Morate vedeti, da mi je to naredilo tudi ogromno škode, zagotovo sem kakšne priložnosti zaradi tega izgubil, vedel sem, da imajo moje odločitve posledice. Nekateri ljudje jemljejo umetnost absolutno preveč resno.
Se pa spomnim, ko so me enkrat želeli diskreditirati, je Janez Pipan napisal, da bi bilo škoda, če nekateri ljudje ne bi delali tudi reči, ki ne sodijo v Dramo. To se mi je zdelo lepo. Zakaj bi se omejeval, če očitno imam talent še za nekaj, za komiko. Sramote si pa tudi nisem delal. Vedno sem se pozanimal, s kom bom sodeloval, znal sem reči ne, tistim, ki sem jim rekel ja, pa sem zaupal.
V Špas Teatru ste pred kratkim režirali predstavo Večerja bedakov. Igralci so rekli, da ste se pri ustvarjanju zelo zabavali, hkrati pa so pohvalili, kako ste kot režiser poskrbeli, da so šale oživele …
Že marsikateri režiser se je šalil, da sem njihov sorežiser, ker sem imel svoje ideje. Zato sem rekel, da je najbolje, da se režije lotim kar sam. Ne govorim o zabavljaštvu, govorim o komediji in komiki, zdi se mi, da mi pri tem domišljija dobro dela. Vem, kdaj mora na primer nekdo zapreti ali odpreti vrata, da se bodo gledalci smejali. Komedija ni spakovanje, je čista matematika.
Pri Večerji bedakov sem igralce res mučil s tem, da smo ustvarjali komični ritem, bili smo zelo natančni. Ko to enkrat usvojiš, pa se lahko hecaš. Nisem jih videl od premiere, jih bom šel zdaj enkrat na skrivaj pogledat. (smeh)
Skopuh bo ena zadnjih premier v neprenovljeni Drami, potem se selite na novo lokacijo. Kako gledate na obdobje, ki vas čaka?
Dramo moramo obnoviti. Mi smo nanjo navezani, a kar se dogaja, se mora zgoditi. Ne vem, ali bom dočakal, da bo hiša gotova, mi je pa pri novi lokaciji všeč, da bo ansambel ostal skupaj. Ansambel je res nekaj dragocenega. Je kot nogometno moštvo, če igralci niso povezani, tudi na igrišču ne morejo biti dobri. Če se nekaj let ne bi videli, bi vse razpadlo. Vem, da se bomo stiskali, da ne bo tako kot tu, to ne bo lahko, a raje to, kot da ne bi videl kolegov.
