TONE FLORJANČIČ
Mar res lahko smučar vodi nogomet
Tone Florjančič je bil v 70. letih preteklega stoletja predsednik NZS. Tudi Nogometne zveze Jugoslavije in napadali so ga z vseh strani.
Odpri galerijo
Tone Florjančič se spomni vsega dobrega in slabega v nogometu na teh prostorih. FOTO: Jure Eržen
Verjetno precej starejših spremljevalcev nogometa ve, da je bil Marko Ilešič predsednik Nogometne zveze Jugoslavije tik pred razpadom nekdanje skupne države. Manj se jih spominja Toneta Florjančiča, ki je leta 1973 postal predsednik Nogometne zveze Slovenije, od leta 1976 do leta 1978 pa je bil prvi mož Nogometne zveze Jugoslavije. V tistih časih so se nogometni šefi po republiškem ključu menjavali na najuglednejšem stolčku.
Mladi vratar ljubljanskega Krima in Odreda (predhodnik Olimpije) se je že po maturi odločil, da se bo raje kot nogometu posvetil študiju. »Začel sem na Krimu, trener Makovec me je povabil k mladincem Odreda. Po dveh letih sem se prebil v člansko vrsto, kjer sem dobil priložnost na nekaj tekmah. Do leta 1957 sem bil v Odredu, potem sem se vrnil v Krim in tam končal golmansko kariero. S Krimom smo bili slovenski prvaki v moji zadnji aktivni sezoni, a nam ni uspelo priti v prvo ligo. Napredoval je Maribor,« je pojasnil politolog, ki je leta 1963 postal predsednik TVD (Telesno-vzgojno društvo) Partizan Slovenije, pozneje pa je vodil Zvezo za telesno kulturo Slovenije (ZTKS). Vzporedno je gradil poklicno kariero v bančništvu, vmes je bil kratek čas direktor Kartonažne tovarne Ljubljana, od leta 1999 pa danes 83-letni Florjančič uživa v pokoju.
»Leta 1973 me je Jože Snoj - Piki, moj dobri prijatelj in sodelavec, povabil, da postanem predsednik Nogometne zveze Slovenije in hkrati podpredsednik Nogometne zveze Jugoslavije. Nogomet je bil priljubljen med ljudmi, toda odnosi med športnimi zvezami niso bili najboljši. Šlo je za prestiž, politika pa je vse skupaj spremljala s strani. Ko so me povabili, da postanem predsednik Nogometne zveze Jugoslavije, mi je sekretar komunistične zveze svetoval, naj ne prevzamem te funkcije, naj se raje zavzamem za še več stanovanj kot direktor Stanovanjsko-komunalne banke, ki je delovala pod okriljem Ljubljanske banke. Funkcija predsednika NZJ je imela posebno težo, vsi so menili, da bom po mandatu napravil veliko politično kariero. Bilo je ravno nasprotno, v Sloveniji sem zaradi tega dobil črno piko. Drugje, sploh v Srbiji, bi bilo povsem drugače,« pojasnjuje svoj položaj.
»Na jugu države so se nekateri spraševali, mar res lahko smučar vodi nogomet. Tako so obravnavali Slovence. Moje predsedovanje sta zaznamovali dve stvari. Prvi so bili tako imenovani portoroški sklepi, druga zadeva pa je bila spreminjanje odnosov znotraj NZJ. Težili smo k pomlajevanju, hoteli smo doseči, da so prvoligaši, drugoligaši, trenerji, sodniki sestavni del NZJ, ne pa ločene organizacije. Portoroški sklepi so marsikaj postavili na glavo, med drugim selitev mlajših selekcij iz klubov v šole. Zahtevali so striktni amaterizem, kar je bilo v nogometu nemogoče. Šlo je za pravi lov na čarovnice, klubi so bili kaznovani že, če so igralcem dajali bone za prehrano ali pa so jih štipendirali pri šolanju. Odpor do nogometa v delu javnosti je bil tudi zaradi številnih afer, dejanskih ali namišljenih v medijih. Spomnim se neke tekme v Makedoniji, ki se je končala z rezultatom 162:5,« zmedene čase jugonogometa opisuje Florjančič, ki ugotavlja, da se je kot dosledni slovenski poslovnež preveč držal pravil in predpisov, ki jih v preostalem delu Jugoslavije nikakor niso hoteli sprejeti.
»V mojem mandatu je bila reprezentanca do 21 let evropski prvak, to sem omenjal v zaključnem govoru, a to nikogar ni posebno zanimalo. No, nekateri so se odzvali z oceno: 'Kljub vsemu ima rad nogomet.' Kot da bi ga prej sovražil. Spomnim se, da je politični tednik NiN objavil sicer korekten članek, da sem človek, ki ga v Jugoslaviji najbolj napadajo. Res sem bil na udaru,« se priduša Tone Florjančič, ki je bil pozneje kratko obdobje tudi predsednik košarkarjev Olimpije.
Nogomet redno spremlja po televiziji, v živo si rad ogleda domače reprezentančne tekme. »Hvaležen sem ljudem na Nogometni zvezi Slovenije, ki se me vedno spomnijo,« pristavi in z zanosom ter pohvalnimi besedami govori o uspehih reprezentance, predvsem rodu s selektorjem Srečkom Katancem, ki je prebil led. Seveda nisva mogla mimo njegovega naslednika, Aleksandra Čeferina, ki uspešno vodi Evropsko nogometno zvezo.
»Čeferinov vzpon je bil meteorski, kar nepričakovan, če povem iskreno, toda povsem zaslužen. Menim, da dela zelo dobro. Zelo pomembno je, da je na to funkcijo prišel popolnoma neobremenjen, s sabo ni prinesel nobenega nahrbtnika. Ničesar mu ne morejo očitati. Dela transparentno, okrog sebe je zbral ekipo, ki se spozna na nogomet,« ugotavlja Tone Florjančič – mož, ki je v zahtevnih 70. letih na lastni koži občutil moč in vpliv jugoslovanskih nogometnih omrežij.
Mladi vratar ljubljanskega Krima in Odreda (predhodnik Olimpije) se je že po maturi odločil, da se bo raje kot nogometu posvetil študiju. »Začel sem na Krimu, trener Makovec me je povabil k mladincem Odreda. Po dveh letih sem se prebil v člansko vrsto, kjer sem dobil priložnost na nekaj tekmah. Do leta 1957 sem bil v Odredu, potem sem se vrnil v Krim in tam končal golmansko kariero. S Krimom smo bili slovenski prvaki v moji zadnji aktivni sezoni, a nam ni uspelo priti v prvo ligo. Napredoval je Maribor,« je pojasnil politolog, ki je leta 1963 postal predsednik TVD (Telesno-vzgojno društvo) Partizan Slovenije, pozneje pa je vodil Zvezo za telesno kulturo Slovenije (ZTKS). Vzporedno je gradil poklicno kariero v bančništvu, vmes je bil kratek čas direktor Kartonažne tovarne Ljubljana, od leta 1999 pa danes 83-letni Florjančič uživa v pokoju.
»Leta 1973 me je Jože Snoj - Piki, moj dobri prijatelj in sodelavec, povabil, da postanem predsednik Nogometne zveze Slovenije in hkrati podpredsednik Nogometne zveze Jugoslavije. Nogomet je bil priljubljen med ljudmi, toda odnosi med športnimi zvezami niso bili najboljši. Šlo je za prestiž, politika pa je vse skupaj spremljala s strani. Ko so me povabili, da postanem predsednik Nogometne zveze Jugoslavije, mi je sekretar komunistične zveze svetoval, naj ne prevzamem te funkcije, naj se raje zavzamem za še več stanovanj kot direktor Stanovanjsko-komunalne banke, ki je delovala pod okriljem Ljubljanske banke. Funkcija predsednika NZJ je imela posebno težo, vsi so menili, da bom po mandatu napravil veliko politično kariero. Bilo je ravno nasprotno, v Sloveniji sem zaradi tega dobil črno piko. Drugje, sploh v Srbiji, bi bilo povsem drugače,« pojasnjuje svoj položaj.
Lov na čarovnice
»Na jugu države so se nekateri spraševali, mar res lahko smučar vodi nogomet. Tako so obravnavali Slovence. Moje predsedovanje sta zaznamovali dve stvari. Prvi so bili tako imenovani portoroški sklepi, druga zadeva pa je bila spreminjanje odnosov znotraj NZJ. Težili smo k pomlajevanju, hoteli smo doseči, da so prvoligaši, drugoligaši, trenerji, sodniki sestavni del NZJ, ne pa ločene organizacije. Portoroški sklepi so marsikaj postavili na glavo, med drugim selitev mlajših selekcij iz klubov v šole. Zahtevali so striktni amaterizem, kar je bilo v nogometu nemogoče. Šlo je za pravi lov na čarovnice, klubi so bili kaznovani že, če so igralcem dajali bone za prehrano ali pa so jih štipendirali pri šolanju. Odpor do nogometa v delu javnosti je bil tudi zaradi številnih afer, dejanskih ali namišljenih v medijih. Spomnim se neke tekme v Makedoniji, ki se je končala z rezultatom 162:5,« zmedene čase jugonogometa opisuje Florjančič, ki ugotavlja, da se je kot dosledni slovenski poslovnež preveč držal pravil in predpisov, ki jih v preostalem delu Jugoslavije nikakor niso hoteli sprejeti.
»V mojem mandatu je bila reprezentanca do 21 let evropski prvak, to sem omenjal v zaključnem govoru, a to nikogar ni posebno zanimalo. No, nekateri so se odzvali z oceno: 'Kljub vsemu ima rad nogomet.' Kot da bi ga prej sovražil. Spomnim se, da je politični tednik NiN objavil sicer korekten članek, da sem človek, ki ga v Jugoslaviji najbolj napadajo. Res sem bil na udaru,« se priduša Tone Florjančič, ki je bil pozneje kratko obdobje tudi predsednik košarkarjev Olimpije.
Neobremenjeni Čeferin
Nogomet redno spremlja po televiziji, v živo si rad ogleda domače reprezentančne tekme. »Hvaležen sem ljudem na Nogometni zvezi Slovenije, ki se me vedno spomnijo,« pristavi in z zanosom ter pohvalnimi besedami govori o uspehih reprezentance, predvsem rodu s selektorjem Srečkom Katancem, ki je prebil led. Seveda nisva mogla mimo njegovega naslednika, Aleksandra Čeferina, ki uspešno vodi Evropsko nogometno zvezo.
Portoroški sklepi so zahtevali striktni amaterizem, kar je bilo v nogometu nemogoče.
»Čeferinov vzpon je bil meteorski, kar nepričakovan, če povem iskreno, toda povsem zaslužen. Menim, da dela zelo dobro. Zelo pomembno je, da je na to funkcijo prišel popolnoma neobremenjen, s sabo ni prinesel nobenega nahrbtnika. Ničesar mu ne morejo očitati. Dela transparentno, okrog sebe je zbral ekipo, ki se spozna na nogomet,« ugotavlja Tone Florjančič – mož, ki je v zahtevnih 70. letih na lastni koži občutil moč in vpliv jugoslovanskih nogometnih omrežij.
