V razredu jo je kap, rešila jo je učenka
Na mirnem in že povsem podeželskem obrobju prestolnice, v osnovni šoli Sostro, se je pred sedmimi leti odvila neverjetna zgodba, pri kateri je le pet minut manjkalo, da bi se spremenila v tragedijo. Tamkajšnja razredna učiteljica Tatjana Lazar, sicer Bohinjka, ki že več kot tri desetletja živi v Ljubljani, se je kot vsako jutro odpravila v službo, in to le čez cesto, saj živi čisto blizu šole. Že kmalu po prihodu je doživela srčni infarkt, in če ne bi ena od tretješolk takoj opazila, da se z njo dogaja nekaj hudega, takrat 49-letne Tatjane ne bi bilo več med živimi. Šlo je namreč za minute.
»Bila sem dežurna v jutranjem varstvu in ob tisti uri smo bili v tistem delu šole čisto sami, le moji učenci in jaz. Ob 7.10 sem začutila hudo bolečino v prsnem košu, ki jo zelo težko opišem. Postalo mi je slabo in oblil me je mrzel pot. Pozneje so mi povedali, da sem bila čisto bela in neprepoznavna. Tretješolka Nika je prva opazila, da je z menoj nekaj narobe, in me vprašala, če sem v redu. Takrat nisem več mogla niti govoriti in sem ji samo odkimala. Takoj je stekla po pomoč in mi s tem rešila življenje,« pripoveduje 57-letna Tatjana, ki se je od tistega dneva naprej posvetila tudi opozarjanju na to zahrbtno bolezen srca, ki je eden od vodilnih vzrokov za smrti tudi v Sloveniji.
Odklanjala rešilca
Predvsem bi rada s to izkušnjo pokazala ljudem, kako naj prepoznajo opozorilne znake in kako naj reagirajo, predvsem naj ne bodo trmasti in naj ne odklanjajo pomoči, kot jo je takrat celo ona sama. Potem ko je tistega dne v šoli prišla malo k sebi, namreč sodelavkam ni dovolila, da bi poklicale reševalce.
Začutila sem hudo bolečino v prsnem košu. Postalo mi je slabo in oblil me je mrzel pot.
»Ne vem, kako naj to opišem, a takrat se mi ni niti sanjalo, da doživljam srčni infarkt. Sodelavkama sem rekla, naj me samo pospremita do doma, kjer sem se hotela le malo spočiti. A potem me je zagledala hči, ki je bila tudi pri gasilcih in je malo več vedela o tem, zato je takoj poklicala rešilca. Ta je prišel neverjetno hitro, le nekaj minut je potreboval. Zdravnik mi je pozneje rekel, da sem imela velikansko srečo, saj bi v takšnem stanju, kot so me pripeljali v bolnišnico, čez pet minut že umrla,« pripoveduje o neverjetnem spletu okoliščin, ki so ji takrat rešile življenje.
Sama je pred infarktom živela precej zdravo, nikoli ni kadila in ne pila, skrbela je za uravnoteženo prehrano, veliko se je gibala v naravi, rada je smučala in plesala. Pretekla je tudi ljubljanski maraton in že od otroštva je navdušena gornica. »Vendar pa sem bila očitno v tistih letih, ko je zaradi vsega, tako službenih in družinskih obveznosti, preveč stresa. Zato bi s svojo zgodbo rada opozorila vse ljudi, naj bodo pozorni na opozorilne znake, naj se čim bolj izogibajo stresu in naj se naučijo metod sproščanja. Predvsem tisti, katerih starši so pred 50. letom starosti doživeli infarkt, imajo tudi sami zelo veliko tveganje. Ti naj hodijo na preventivne preglede, predvsem pri ženskah se znake infarkta pogosto zamenja za napade panike ali menopavzne težave,« opozarja.
Za defibrilatorje po šolah
Po okrevanju veliko več časa posveti sebi, med rehabilitacijo v Šmarjeških Toplicah se je veliko naučila o pravilnem dihanju in sproščanju. Zadala si je tudi cilj, da se vsako jutro odpravi na sedem kilometrov dolg sprehod, od doma do vrha Golovca – na Orle.
Eno od neverjetnih naključij je tudi, da je Tatjana Lazar preživela srčni infarkt na isti dan, le 30 let pozneje, kot njen oče. »Ja, res je, moj oče je umrl 7. oktobra 1984 zaradi infarkta, jaz pa sem ga preživela na ravno ta dan leta 2014. Oba sva bila tudi enako stara, 49 let. Tudi moja mama je bila koronarna bolnica, že pri 38 letih je preživela infarkt,« pove Tatjana.
»Ko sem po vrnitvi na delo namesto poučevanja razrednega pouka dobila mesto učiteljice v podaljšanem bivanju, sem bila kar precej razočarana. Rada sem bila razredna učiteljica, predvsem sem učence rada učila opismenjevanja. A kmalu sem ugotovila, da mi delo v podaljšanem bivanju ponuja tudi možnost, da zjutraj ogromno naredim zase, saj grem lahko prav vsak dan na Orle, poleg tega pa lahko prav tako širim svoje novo poslanstvo in otroke učim o zdravem življenju. V podaljšanem bivanju ni ocen in testov preverjanja in s pogovori se lahko otrokom še bolj približam. Tako z učenci veliko časa preživim zunaj, pri kosilu jih opozarjam, da vedno pojedo dovolj sadja in zelenjave,« pripoveduje.
Poleg tega, da o zdravem življenju in o tveganju za srčni infarkt uči svoje učence, je aktivna tudi širše. Tako je že večkrat pisala na ministrstvo za zdravje, da bi bilo smiselno na vse šole namestiti defibrilatorje. »Redke šole ga imajo, verjetno zato, ker otroci zelo redko doživijo srčni infarkt. A v večini šol po koncu pouka dajejo v najem telovadnice za rekreacijo, kar pomeni, da bi bil defibrilator zelo zaželen. Prav tako sem hotela razviti idejo, da bi imeli ljudje na voljo obeske in kartice z navodili, kaj storiti v primeru srčnega infarkta, vendar žal pri tem še ni bilo uspeha.«
