UMETNIK
Sosedje seksajo ali le eksajo?
Umetnik Dušan Jožef Matoh povezal Ribnico s slovenskim morjem. Ko je dostavljal časopise, ga je stisnilo v prsih, zbudil se je v bolnišnici.
Odpri galerijo
Pred sliko Pokovčeve Aljenke FOTOGRAFIJE: Milan Glavonjić
RIBNICA – Dušan Jožef Matoh, ribniški tržan, umetnik, poet, ljubitelj psov, narave in živali, še posebno volkov, svoj čut do vsega lepega, kot je dejal, izraža bodisi s pisanjem bodisi slikanjem. Slednje ga veseli od mladih nog. Po upokojitvi živi v Ribnici in najbolj ljubi slikanje. Sredi Škrabčevega trga, v obnovljeni hiši nasproti župnijske cerkve sv. Štefana, je v ozkem hodniku dobil prostor za zasebno galerijo Artinside. V treh letih je na ogled postavil pet razstav, zadnjo sredi oktobra, na njej pa prikazuje podobe iz različnih obdobij delovanja v likovni umetnosti.
Postavi se ob dve večji deli in ponosno razloži, da sta spomin na čas službovanja v časopisni hiši Delo: v Nočnih vožnjah je dogodivščine, ki so se mu od Ljubljane do Starega trga ob Kolpi in s 300 prevoženimi kilometri ob dostavi časopisov in revij nizale vsak dan, umetniško strnil v avanture.
»Bil je 24. marec 1999, večer, ko je Nato z letalskimi bombami zasul številne kraje po Jugoslaviji. Tiskanje časopisov se je zavleklo pozno v noč, dostava tudi. Pri Žlebiču, šest kilometrov pred Ribnico, me je stisnilo v prsih. Izgubljal sem se, a sem se mukoma pripeljal do zdravstvenega doma in se … prebudil v UKC Ljubljana,« se spominja. Druga slika predstavlja bralca časopisov, iz naslovov pa ni razvidno, ali sosedje seksajo ali samo eksajo, kar je navsezadnje čisto vseeno.
»Ponazarja potrebe po časopisu, in to je vse,« skomigne in nas mimo drugih stvaritev popelje do, kot je dejal, njemu tako ljube umetnine, ki je nastala leta 1964 ali leto kasneje, niti sam ne ve natančno. Je prva slika, ki jo je ustvaril, in sicer na lesonitni plošči. Na njej je lepa nasmejana mladenka Aljenka Pokovec, ki je v spomin ujeta ob izstopu iz hodnika hiše njenega očeta, v kateri ima Dušan zdaj galerijo.
Stopicanje po razstavni ožini razkrije čas, ko se je podal v daljno Afriko, ter kalvarijo balkanskih vojn v devetdesetih, tudi proseče pismo carju Dušanu, konča pa se z njegovim potovanjem daleč tja na Aljasko, kjer se rojeva nekaj novega, človeku svetega. »Rad bi omenil resnična prijatelja v mojem preprostem, odtujenem življenju. Bila sta to Sibilo in Kim, aljaška malamuta, ki ju žal ni več. Sedaj vprego vleče samo eden, čudoviti Ska.« Hkrati je na ogled obmorska razstava v Luciji pri Portorožu. To je kraj, kamor redno zahaja.
»Rad imam Portorož. Dolgo sem tuhtal, kako naj simbolično povežem Ribniško dolino in odprto morje blizu tamkajšnjih solin. Z umetniškim sloganom, kakopak. Začel sem zlagati starejše in nove risbe (slike) v celoto in jo naslovil Od Ribnice do Lucije,« pokaže na razstavo. In sebe pri 74 letih v mornarski opravi, Ribnico s pogledom na marino, nekje sredi poti avtor na hrbtu nese ta napis. Na osrednji sliki je spopad umetnikov Rembrandta, Rubensa, Dalija z nočno stražo. Barvitost prikazanega poživijo volkovi, mikavna narava. Še več o razstavi lahko izveste ob ogledu v kavarnici in slaščičarni Life Class Grand hotela Portorož do konca leta.
Kaj že počnejo sosedje?
Postavi se ob dve večji deli in ponosno razloži, da sta spomin na čas službovanja v časopisni hiši Delo: v Nočnih vožnjah je dogodivščine, ki so se mu od Ljubljane do Starega trga ob Kolpi in s 300 prevoženimi kilometri ob dostavi časopisov in revij nizale vsak dan, umetniško strnil v avanture.
Kraljestvo volkov
»Bil je 24. marec 1999, večer, ko je Nato z letalskimi bombami zasul številne kraje po Jugoslaviji. Tiskanje časopisov se je zavleklo pozno v noč, dostava tudi. Pri Žlebiču, šest kilometrov pred Ribnico, me je stisnilo v prsih. Izgubljal sem se, a sem se mukoma pripeljal do zdravstvenega doma in se … prebudil v UKC Ljubljana,« se spominja. Druga slika predstavlja bralca časopisov, iz naslovov pa ni razvidno, ali sosedje seksajo ali samo eksajo, kar je navsezadnje čisto vseeno.
Umetnik kot mornar
»Ponazarja potrebe po časopisu, in to je vse,« skomigne in nas mimo drugih stvaritev popelje do, kot je dejal, njemu tako ljube umetnine, ki je nastala leta 1964 ali leto kasneje, niti sam ne ve natančno. Je prva slika, ki jo je ustvaril, in sicer na lesonitni plošči. Na njej je lepa nasmejana mladenka Aljenka Pokovec, ki je v spomin ujeta ob izstopu iz hodnika hiše njenega očeta, v kateri ima Dušan zdaj galerijo.
Rad bi omenil resnična prijatelja v mojem življenju. To sta bila Sibilo in Kim, ki ju žal ni več.
Stopicanje po razstavni ožini razkrije čas, ko se je podal v daljno Afriko, ter kalvarijo balkanskih vojn v devetdesetih, tudi proseče pismo carju Dušanu, konča pa se z njegovim potovanjem daleč tja na Aljasko, kjer se rojeva nekaj novega, človeku svetega. »Rad bi omenil resnična prijatelja v mojem preprostem, odtujenem življenju. Bila sta to Sibilo in Kim, aljaška malamuta, ki ju žal ni več. Sedaj vprego vleče samo eden, čudoviti Ska.« Hkrati je na ogled obmorska razstava v Luciji pri Portorožu. To je kraj, kamor redno zahaja.
74 let ima umetnik.
»Rad imam Portorož. Dolgo sem tuhtal, kako naj simbolično povežem Ribniško dolino in odprto morje blizu tamkajšnjih solin. Z umetniškim sloganom, kakopak. Začel sem zlagati starejše in nove risbe (slike) v celoto in jo naslovil Od Ribnice do Lucije,« pokaže na razstavo. In sebe pri 74 letih v mornarski opravi, Ribnico s pogledom na marino, nekje sredi poti avtor na hrbtu nese ta napis. Na osrednji sliki je spopad umetnikov Rembrandta, Rubensa, Dalija z nočno stražo. Barvitost prikazanega poživijo volkovi, mikavna narava. Še več o razstavi lahko izveste ob ogledu v kavarnici in slaščičarni Life Class Grand hotela Portorož do konca leta.
