Statik jim je povedal žalostno novico: To vse so hiše iz kart

Savinjska dolina je vsak dan čistejša. Vsak dan je manj naplavin in tudi zato je vsak dan bolj vidno, kako zelo drugačna je struga Savinje, iz katere spravljajo ogromne količine nasutega peska, kamenja in drugega materiala. Rajko Prepadnik, ki v Strugah koordinira gradbena dela, je razložil, od kod toliko materiala: »V Lučah je Savinja podrla jez. Po moji grobi oceni je premaknila od 200 do 300 tisoč kubičnih metrov materiala. Profil struge se je tako zelo zmanjšal. To je treba očistiti, saj bo sicer prvo večje jesensko deževje spet prineslo poplavo. Zato moramo višje spraviti težko mehanizacijo, česar pa ne moremo, dokler nimamo ceste do Luč. To je zdaj prioriteta.«

V Strugah je že zadnjih nekaj dni vsak dan 300 vojakov, gasilcev in prostovoljcev. Ljudje so jim neizmerno hvaležni. »Ko smo končno lahko prišli v hiše, so nam gasilci tri kevdre očistili, blata je bilo čez kolena. Zdaj pa mož v mizarski delavnici raje sam dela, ker sortira, kaj je še uporabno, in tega ne more početi nihče drug kot domači,« pravi Suzana Robnik, lastnica psa Bolta, ki so ga spektakularno rešili. Kljub vsem prizadevanjem pa njihovi hiši ni pomoči: »Statik je povedal, da so to vse hiše iz kart. Rekla sem že, da tam ne bom več spala. Še enkrat kaj takega doživeti, tega ne privoščim nikomur. To gledaš v filmih.« Komaj so se rešili. Najprej k sosedu z lestvijo, potem po vrvi čez novo strugo Savinje, nato pa v obupno strm breg peš.

Prostovoljci so v Struge prišli tudi iz občine Divača. FOTO: Špela Kuralt

Našli so jo v gozdu

V taisti breg je s sinovoma, starima eno in tri leta, hitela tudi Špela Krumpačnik. Njen partner Dominik Germelj je bil na drugi strani reke, ki si je vzela cesto za strugo. Njuna hiša je povsem nagnjena, v njej so živeli le pol leta, stežka govori Dominik Germelj: »Hiša je ostala cela, ampak ni več možno živeti v njej. Na tej lokaciji je praktično nemogoče živeti. Nič ne vem. Ne vem, kako naprej.«

Germeljevi v Strugah živijo že več generacij. Dominikov oče Bojan pravi, da ob povodnji leta 1990 niso imeli niti kaplje v hiši: »V tej ujmi pa je bilo zelo drugače. Zbežali smo na vrh hiše, sin zraven, pa tudi ata in mama. Trepetali smo, ko je voda drla. Špela je čakala v drugi hiši. Mahali smo si, nič drugega nismo mogli. Tista hiša je zelo trdna, ampak jo je spodkopalo, da se je nagnila.«

Dominik je hotel pomagati partnerici in sinovoma, toda voda je preveč drla: »Čakali smo. Ko pa je škarpa popustila, je z otrokoma zbežala v hrib za hišo. Sezulo jo je, da je šla bosa naprej. Potem sem doklical prijatelja, da sta jo šla iskat in jo našla v gozdu.« Po zgolj nekaj mesecih nimajo več krasnega novega doma. »Večji sin je vse to videl. Ves čas me sprašuje, kdaj bova šla gor. Ne upam si ga pripeljati,« je strt Dominik Germelj.

Njegova hiša je očitno izgubljena, povsem pa je odneslo hišo tete Tee Podpečan. Ob našem obisku je s krampom odkopavala material ob hiši. »Upam, da bom našla očetove lovske nože, ki jih je dobil od prijatelja, ki je že pokojni. V bistvu iščem spomine.« Solze ji stečejo same od sebe. V sosednji, prav tako povsem poplavljeni in uničeni hiši, so živeli njeni starši, njena hči je bila usodnega dne pri njih na počitnicah. »Osem ur nismo imeli stika, potem ko je ob 7. uri zmanjkalo signala. Nihče ni mogel do njih. Nisi vedel, ali so živi ali jih je voda odnesla. Nočna mora.«

Tea Podpečan je iskala očetove lovske nože, ki so bili darilo in spomin. Hiše ni več. FOTO: Špela Kuralt

Strah

Ali bodo v Strugah ostali, kaj bodo storili z zaselkom in hišami, ki so bile nekaj dni na otoku, se bodo odločali ta teden. Urška Orešnik pravi, da bo težko še kdaj tam spala. Z mamo in eno od hčera so bile takrat same v hiši, mož je bil na Ljubnem. Nase so navezale zanke, ki so jih naredile iz trakov od rolet, da bi se lahko privezale za kaj bolj trdnega, če bi jih odneslo. A takrat ni bilo nič trdnega, se spominja Orešnikova: »Vedela sem, da nas lahko reši le helikopter. Ko je prišel, je bil hitro poln. Čakale smo na drugega in bala sem se, da ga ne bo. V tem sem videla, da nese sosedovo hišo in Dominikova je bila že nagnjena. Od strahu sem bila čisto nora. Končno je prišel helikopter, in ko sem prišla vanj, sem bila najsrečnejši človek na svetu. Po dvanajstih urah.«

Več dni jim že pomagajo gasilci in Orešnikova jih ne more prehvaliti: »Peti dan smo prišli po najnujnejše stvari, s čolnom so nas privezali. Ko je voda odtekla, so prišli gasilci. Vse kletne prostore so očistili, vse znosili ven. Enkrat so prišli iz Kobarida, drugič iz Ljubljane. Tako so pomagali, kot da bi svoje čistili.«

V Strugah dela za pridne roke še dolgo ne bo zmanjkalo. FOTO: Špela Kuralt

V ponedeljek je bil pri njih prostovoljec Mitja Molan iz Spodnje Pohance iz občine Brežice. V Zgornji Savinjski je bil z gasilci že v petek, v ponedeljek se je vrnil s sinom: »Delam, kar rečejo. Želim, da bi ta entuziazem trajal čim dlje. Da organizacije znajo organizirati in uporabiti ljudi ne le danes, jutri in pojutrišnjem, ampak tudi v naslednjem obdobju, šah mat pa mora dati država. Je pa dobro, da smo se kot narod pokazali.«