ANDREJ ROPRET
Pod vodo zdržal več kot 9 minut
Nekdanji smučarski tekač z izjemno kapaciteto srca in serviser nordijcev je zdaj bazenski potapljač na vdih in postavlja rekorde.
Odpri galerijo
Andrej Ropret pred potjo v Dubaj Foto: Drago Perko
Človeka je vedno gnalo v višine in globine, v neznano. Z željo po premagovanju samega sebe in postavljanju novih mejnikov na mejah mogočega. Slednje navdušuje tudi 39-letnega Andreja Ropreta, bazenskega potapljača na vdih. Je prvi Slovenec, ki je pod vodo zdržal več kot devet minut. Konec tedna je na tekmovanju v Beogradu dosegel nov slovenski rekord v statični apneji, 9 minut in 3 sekunde. Mojster za bazenske discipline je tudi aktualni svetovni podprvak v dinamični apneji. Srečali smo se tik pred njegovim odhodom v Dubaj, kamor ga je kraljeva družina povabila na tekmovanje. Posel je posel.
Znanje tujih jezikov vam ni tuje.
Nemško znam od rane mladosti. Ker ni bilo v mojem otroštvu nič pametnega na otroškem programu pri nas, smo gledali nemške kanale. Z bratom sva se zelo dobro naučila nemško, vse pa nadgradila med šolanjem, imel pa sem tudi priložnost, da sem delal v najboljših avstrijskih podjetjih. Poleg nemščine govorim tudi angleško, vse skupaj pa mi pride ša kako prav na delovnem mestu pomočnika direktorja Cityparka Ljubljana, največjega nakupovalnega središča v Sloveniji.
Poslovni partnerji vedo, kdo ste?
Vedo, a tega ne obešam na veliki zvon. Služba je služba, po navadi smo tako v elementu, da govorimo le o službi. Pa se zgodi, da rečejo in vprašajo: ali ste vi tisti Andrej Ropret, ki je dosegel to in to. Smo brali in slišali o tem.
Vam potapljanje pomaga, da se po napornem delavniku malce odklopite?
Potapljanje je zelo umski šport, saj so tudi fizični napori, a v ospredju je umska komponenta. Hkrati me prisili, da se miselno odklopim. Po treningu sem naslednji dan v službi spočit, lažje sprejemam odločitve. Zdi se mi, da vlada malce zmotno razmišljanje, da je potapljanje na vdih adrenalinski šport. Ravno nasprotno – adrenalin je ob pritisku tisti dejavnik, ki nam ne pomaga. Potapljanja na vdih se lahko lotiš le, če si povsem umirjen.
Kdo se s tem ukvarja?
Precej ljudi, ki so na vodstvenih položajih in v miselno zahtevnih poklicih: zdravniki, pravniki, direktorji ... Pa ne le mladi, ampak nas je precej starih kozlov, ki smo blizu 40 let. Več kot 13 let sem bil vrhunski smučarski tekač, enkrat celo državni podprvak v teku dvojic. Imel sem dobre fizične predispozicije. Na testih pri dr. Radoju Miliču na fakulteti za šport so se pokazali izjemni dosežki pri merjenju srčne kapacitete, ventilacije in izkoristka srca. Le dva ali trije smo imeli take izide. Žal nam teh kapacitet ni uspelo prenesti na tek. Poleg športa sem takrat še študiral, za nameček pa sem moral na vsak trening potovati. Potapljanje na vdih treniram zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, po navadi trikrat na teden. Ni se mi treba daleč peljati, določene vaje lahko delam kar doma.
Šport vam je pomagal tudi pri disciplini.
Prav gotovo. Že kot dijak sem usklajeval treninge in šolanje na strojni šoli. Tudi prosti čas sem imel načrtovan do minute. Ko sem prihajal domov, sem imel oblačila za trening zložena tako, da sem jih po vrstnem redu oblekel in že hitel na trening. Ta disciplina mi je v veliko pomoč danes pri potapljanju in v službi. Tudi zato sem sposoben vztrajati, tudi ko boli. Takrat lahko še nekaj stisnem in opravim še težji trening. Telo se preprosto navadi. So pa današnji rezultati plod trdega dela, tudi v smučarskem teku. V življenju sem vse dosegel s trdim delom in jekleno življenjsko voljo.
Kdaj ste opustili smučarski tek?
Leta 2005, leto pozneje pa sem dobil priložnost in postal serviser v slovenski tekaški reprezentanci, kjer sem skrbel tudi za smuči Petre Majdič. Bil sem tudi na olimpijskih igrah, o katerih sem sanjal kot otrok. Ko sem kot petletnik gledal odprtje iger, sem napovedal, da bom enkrat tudi jaz tam! Tako kot je bil na olimpijskih igrah moj stric in moj vzornik, sicer smučarski kombinatorec Janez Gorjanc. Navdušenost nad športom sem očitno podedoval po njem.
Od kod pa želja po potapljanju?
Ste gledali film Velika modrina? No, jaz sem ga, in kot fantič sem si zaželel, da bi se tudi jaz potapljal. A takrat ni bilo priložnosti. Potem sem nekako pozabil na to. Ko sem končal fakulteto, sem se zaposlil v Hoferju, ko je ta trgovska mreža še postavljala sistem v Sloveniji, sem bil področni vodja. Služba je bila naporna, odšel sem iz podjetja, vmes pa začutil, da pogrešam šport. Spomnil sem se na potapljanje in odkril, da Jure Daić s svojim društvom H20 organizira tečaj. Že takoj sem imel take rezultate kot nekateri tekmovalci.
Je bila dilema: globinsko ali bazensko?
Če bi se odločil za globinsko, tega ne bi mogel početi v Sloveniji, kjer je morje globoko do 40 metrov. Moral bi na Hrvaško, to pa bi pomenilo tri, štiri ure vožnje v eno smer. Zato sem se odločil za bazensko potapljanje. Zdaj treniram že deveto leto in sem na zelo visoki ravni. Vrhunski rezultati me motivirajo.
Do kdaj vztrajati?
V Italiji je nekaj takih, ki se potapljajo tudi pri petdesetih. Jaz ne mislim vztrajati tako dolgo. Morda me mine v letu, dveh. Kdo ve. Je pa res, da bližje ko sem 40. letu, boljše rezultate dosegam. To je šport, kjer je potrebna mentalna trdnost. Z leti, ko zoriš, napreduje tudi mentalnost, s katero kompenziraš fizični padec. To je dokaz, da se vse začne in konča v glavi!
Kako potekajo vaši treningi?
Na bazen se odpravim, da treniram na polno. Le nekaj na svetu nas je takih, ki to zdržimo. Ne iščem bližnjic, ampak težim k temu, da je trening zapleten in zahteven. Spoštujem razmišljanje kenijskih maratoncev, ki pravijo, da trenirajo trdo in zmagujejo lahko. Pri meni ni povsem tako, daleč od tega pa ne! Naučil sem se, da s silo v športu ne gre, tudi v poslu ne. Pošteno garam, znam pa tudi počivati.
Kako je videti tekma?
Preden se začne, mora vsak prijaviti rezultat, ki ga namerava doseči. Če ga na tekmi presežeš, ni nič narobe. Če ga ne
dosežeš, pa so tu kazenske točke. To je varnostni mehanizem, da ni poškodb. Vajeni smo, da se pred tekmo vsi ogrevajo, tekajo in podobno. Pri nas je malce drugače. Ležimo na tleh, meditiramo, eni delajo jogo, tudi nekaj raztezanja je. Vsak ima svoj ritual. Ko te pokličejo na start, imaš na voljo 10 sekund, da začneš. Če si prehiter ali prepozen, si kaznovan.
Kako pa je na koncu?
Obstaja poseben protokol, ki ga moraš po prihodu izvesti. To je še en varnostni mehanizem. Po točno določenem vrstnem redu moraš sneti očala, ščipalko za nos in dati znak OK in reči I am ok. Če si omotičen, tega ne moreš narediti.
Ste svetovni podprvak z monoplavutjo in dosežkom 265 metrov. Kako blizu ste magični meji 300?
Z monoplavutjo je bila ta meja že dosežena, presežena pa ne. Glede na trenutne rezultate bi lahko letos ali prihodnje leto to dosegel ali presegel. Sicer pa so napovedi precej nehvaležne. Rezultati so odvisni od zdravja in počutja. Za nameček je pri meni tako, da je potapljanje zame le hobi. V službi, ki mi daje kruh, me sicer podpirajo.
Kakšen je odnos države do vašega športa in dosežkov?
Na podlagi izjemnega rezultata sem kategoriziran v svetovni razred, višji je le olimpijski. To je zame velika čast in velika odgovornost. A za ta rezultat od države nisem dobil niti evra. Saj ne želim služiti, a za vsako tekmo in trening dajem iz svojega žepa. To me včasih boli. Piše se o vseh dosežkih, tudi o tistem, ko nekdo, ki ima vse na voljo, doseže 36. mesto in s tem nima stroškov. Po vsem tem sem res pričakoval večji odziv države in zveze. Ne nazadnje predstavljam Slovenijo, sem med petimi najboljšimi na svetu.
Koliko denarja potrebujete za celo sezono?
Želel bi dobiti še kak evro. Za vse programe bi potreboval približno 20.000 evrov. Da se ne bi pogovarjali o drugih in tretjih mestih, ampak o svetovnih rekordih in prvih mestih na svetovnem prvenstvu, potrebujem finančni vložek države.
Kaj vam manjka, vaša konkurenca pa to ima?
Na tekme grem sam. Če bi hotel ob sebi trenerja, bi ga moral plačati. Preostale ekipe premorejo maserje, fizioterapevte, ki tekmovalca pripravijo na start. Lani je bil na svetovnem prvenstvu v potapljanju z monoplavutjo pred mano Goran Čolak, ki se profesionalno ukvarja s potapljanjem. Od države prejema plačo, pa tudi sponzorje ima in v resnici od športa dobro živi.
V bazenskem potapljanju premoremo štiri discipline: potapljanje na vdih z monoplavutjo, z dvema plavutma, potapljanje DNF in statično apnejo. Vam je katera ljubša?
Sprva mi je bila najmanj pri srcu statična apneja, ker je bila najbolj brutalna in najtežja. Z leti pa mi je vse ljubša. Ne nazadnje sem pred tedni postavil nov državni rekord, devet minut in tri sekunde sem bil pod vodo. Pa še bolan sem bil. Prepričan sem, da bi lahko zdržal devet minut in pol.
Je v vašem športu kaj dopinga?
Zavoljo mojega statusa športnika svetovnega razreda me lahko testirajo kadar koli in kjer koli. Pri meni štejeta le trdo in pošteno delo, seveda pa obstaja možnost, da vsi ne razmišljajo tako.
Kako je z mladimi silami?
Na bazenu me večkrat kdo pobara, kaj počnem. Z veseljem pojasnim. Kar nekaj se jih je odločilo in se preizkusilo na treningu, a so hitro spoznali, da je to zelo zahteven šport. Moje potapljanje, ki traja med tremi in štirimi minutami, ko preplavam 260 metrov, je podoben napor, kot bi tekel štiri minute srednji tempo brez dihanja! Sem pa prepričan, da bomo s Samom Jerankom in Alenko Artnik poskrbeli za dobro promocijo tega športa in v svoje vrste zvabili mlade.
Vas po koncu kariere morda mika trenerstvo?
Škoda bi bila, če bi končal in bi to znanje ostalo le pri meni. Kaj točno bom delal po koncu kariere, še nisem razmišljal, saj sem z mislimi povsem pri svojih naslednjih nastopih.
Znanje tujih jezikov vam ni tuje.
Nemško znam od rane mladosti. Ker ni bilo v mojem otroštvu nič pametnega na otroškem programu pri nas, smo gledali nemške kanale. Z bratom sva se zelo dobro naučila nemško, vse pa nadgradila med šolanjem, imel pa sem tudi priložnost, da sem delal v najboljših avstrijskih podjetjih. Poleg nemščine govorim tudi angleško, vse skupaj pa mi pride ša kako prav na delovnem mestu pomočnika direktorja Cityparka Ljubljana, največjega nakupovalnega središča v Sloveniji.
Poslovni partnerji vedo, kdo ste?
Vedo, a tega ne obešam na veliki zvon. Služba je služba, po navadi smo tako v elementu, da govorimo le o službi. Pa se zgodi, da rečejo in vprašajo: ali ste vi tisti Andrej Ropret, ki je dosegel to in to. Smo brali in slišali o tem.
Vam potapljanje pomaga, da se po napornem delavniku malce odklopite?
Potapljanje je zelo umski šport, saj so tudi fizični napori, a v ospredju je umska komponenta. Hkrati me prisili, da se miselno odklopim. Po treningu sem naslednji dan v službi spočit, lažje sprejemam odločitve. Zdi se mi, da vlada malce zmotno razmišljanje, da je potapljanje na vdih adrenalinski šport. Ravno nasprotno – adrenalin je ob pritisku tisti dejavnik, ki nam ne pomaga. Potapljanja na vdih se lahko lotiš le, če si povsem umirjen.
Kdo se s tem ukvarja?
Precej ljudi, ki so na vodstvenih položajih in v miselno zahtevnih poklicih: zdravniki, pravniki, direktorji ... Pa ne le mladi, ampak nas je precej starih kozlov, ki smo blizu 40 let. Več kot 13 let sem bil vrhunski smučarski tekač, enkrat celo državni podprvak v teku dvojic. Imel sem dobre fizične predispozicije. Na testih pri dr. Radoju Miliču na fakulteti za šport so se pokazali izjemni dosežki pri merjenju srčne kapacitete, ventilacije in izkoristka srca. Le dva ali trije smo imeli take izide. Žal nam teh kapacitet ni uspelo prenesti na tek. Poleg športa sem takrat še študiral, za nameček pa sem moral na vsak trening potovati. Potapljanje na vdih treniram zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, po navadi trikrat na teden. Ni se mi treba daleč peljati, določene vaje lahko delam kar doma.
Šport vam je pomagal tudi pri disciplini.
Prav gotovo. Že kot dijak sem usklajeval treninge in šolanje na strojni šoli. Tudi prosti čas sem imel načrtovan do minute. Ko sem prihajal domov, sem imel oblačila za trening zložena tako, da sem jih po vrstnem redu oblekel in že hitel na trening. Ta disciplina mi je v veliko pomoč danes pri potapljanju in v službi. Tudi zato sem sposoben vztrajati, tudi ko boli. Takrat lahko še nekaj stisnem in opravim še težji trening. Telo se preprosto navadi. So pa današnji rezultati plod trdega dela, tudi v smučarskem teku. V življenju sem vse dosegel s trdim delom in jekleno življenjsko voljo.
Kdaj ste opustili smučarski tek?
Leta 2005, leto pozneje pa sem dobil priložnost in postal serviser v slovenski tekaški reprezentanci, kjer sem skrbel tudi za smuči Petre Majdič. Bil sem tudi na olimpijskih igrah, o katerih sem sanjal kot otrok. Ko sem kot petletnik gledal odprtje iger, sem napovedal, da bom enkrat tudi jaz tam! Tako kot je bil na olimpijskih igrah moj stric in moj vzornik, sicer smučarski kombinatorec Janez Gorjanc. Navdušenost nad športom sem očitno podedoval po njem.
Od kod pa želja po potapljanju?
Ste gledali film Velika modrina? No, jaz sem ga, in kot fantič sem si zaželel, da bi se tudi jaz potapljal. A takrat ni bilo priložnosti. Potem sem nekako pozabil na to. Ko sem končal fakulteto, sem se zaposlil v Hoferju, ko je ta trgovska mreža še postavljala sistem v Sloveniji, sem bil področni vodja. Služba je bila naporna, odšel sem iz podjetja, vmes pa začutil, da pogrešam šport. Spomnil sem se na potapljanje in odkril, da Jure Daić s svojim društvom H20 organizira tečaj. Že takoj sem imel take rezultate kot nekateri tekmovalci.
Na vsako tekmovanje grem z jasno željo zmagati.
Je bila dilema: globinsko ali bazensko?
Če bi se odločil za globinsko, tega ne bi mogel početi v Sloveniji, kjer je morje globoko do 40 metrov. Moral bi na Hrvaško, to pa bi pomenilo tri, štiri ure vožnje v eno smer. Zato sem se odločil za bazensko potapljanje. Zdaj treniram že deveto leto in sem na zelo visoki ravni. Vrhunski rezultati me motivirajo.
Do kdaj vztrajati?
V Italiji je nekaj takih, ki se potapljajo tudi pri petdesetih. Jaz ne mislim vztrajati tako dolgo. Morda me mine v letu, dveh. Kdo ve. Je pa res, da bližje ko sem 40. letu, boljše rezultate dosegam. To je šport, kjer je potrebna mentalna trdnost. Z leti, ko zoriš, napreduje tudi mentalnost, s katero kompenziraš fizični padec. To je dokaz, da se vse začne in konča v glavi!
Kako potekajo vaši treningi?
Na bazen se odpravim, da treniram na polno. Le nekaj na svetu nas je takih, ki to zdržimo. Ne iščem bližnjic, ampak težim k temu, da je trening zapleten in zahteven. Spoštujem razmišljanje kenijskih maratoncev, ki pravijo, da trenirajo trdo in zmagujejo lahko. Pri meni ni povsem tako, daleč od tega pa ne! Naučil sem se, da s silo v športu ne gre, tudi v poslu ne. Pošteno garam, znam pa tudi počivati.
Kako je videti tekma?
Preden se začne, mora vsak prijaviti rezultat, ki ga namerava doseči. Če ga na tekmi presežeš, ni nič narobe. Če ga ne
Andrej Ropret pred potjo v Dubaj Foto: Drago Perko
Kako pa je na koncu?
Obstaja poseben protokol, ki ga moraš po prihodu izvesti. To je še en varnostni mehanizem. Po točno določenem vrstnem redu moraš sneti očala, ščipalko za nos in dati znak OK in reči I am ok. Če si omotičen, tega ne moreš narediti.
Ste svetovni podprvak z monoplavutjo in dosežkom 265 metrov. Kako blizu ste magični meji 300?
Andrej na tekmovanju v Dubaju FOTO: OSEBNI ARHIV
Kakšen je odnos države do vašega športa in dosežkov?
Na podlagi izjemnega rezultata sem kategoriziran v svetovni razred, višji je le olimpijski. To je zame velika čast in velika odgovornost. A za ta rezultat od države nisem dobil niti evra. Saj ne želim služiti, a za vsako tekmo in trening dajem iz svojega žepa. To me včasih boli. Piše se o vseh dosežkih, tudi o tistem, ko nekdo, ki ima vse na voljo, doseže 36. mesto in s tem nima stroškov. Po vsem tem sem res pričakoval večji odziv države in zveze. Ne nazadnje predstavljam Slovenijo, sem med petimi najboljšimi na svetu.
Potapljanja na vdih se lahko lotiš le, če si povsem umirjen.
Koliko denarja potrebujete za celo sezono?
Želel bi dobiti še kak evro. Za vse programe bi potreboval približno 20.000 evrov. Da se ne bi pogovarjali o drugih in tretjih mestih, ampak o svetovnih rekordih in prvih mestih na svetovnem prvenstvu, potrebujem finančni vložek države.
Kaj vam manjka, vaša konkurenca pa to ima?
Na tekme grem sam. Če bi hotel ob sebi trenerja, bi ga moral plačati. Preostale ekipe premorejo maserje, fizioterapevte, ki tekmovalca pripravijo na start. Lani je bil na svetovnem prvenstvu v potapljanju z monoplavutjo pred mano Goran Čolak, ki se profesionalno ukvarja s potapljanjem. Od države prejema plačo, pa tudi sponzorje ima in v resnici od športa dobro živi.
V bazenskem potapljanju premoremo štiri discipline: potapljanje na vdih z monoplavutjo, z dvema plavutma, potapljanje DNF in statično apnejo. Vam je katera ljubša?
Sprva mi je bila najmanj pri srcu statična apneja, ker je bila najbolj brutalna in najtežja. Z leti pa mi je vse ljubša. Ne nazadnje sem pred tedni postavil nov državni rekord, devet minut in tri sekunde sem bil pod vodo. Pa še bolan sem bil. Prepričan sem, da bi lahko zdržal devet minut in pol.
FOTO: OSEBNI ARHIV
Je v vašem športu kaj dopinga?
Zavoljo mojega statusa športnika svetovnega razreda me lahko testirajo kadar koli in kjer koli. Pri meni štejeta le trdo in pošteno delo, seveda pa obstaja možnost, da vsi ne razmišljajo tako.
Kako je z mladimi silami?
Na bazenu me večkrat kdo pobara, kaj počnem. Z veseljem pojasnim. Kar nekaj se jih je odločilo in se preizkusilo na treningu, a so hitro spoznali, da je to zelo zahteven šport. Moje potapljanje, ki traja med tremi in štirimi minutami, ko preplavam 260 metrov, je podoben napor, kot bi tekel štiri minute srednji tempo brez dihanja! Sem pa prepričan, da bomo s Samom Jerankom in Alenko Artnik poskrbeli za dobro promocijo tega športa in v svoje vrste zvabili mlade.
Vas po koncu kariere morda mika trenerstvo?
Škoda bi bila, če bi končal in bi to znanje ostalo le pri meni. Kaj točno bom delal po koncu kariere, še nisem razmišljal, saj sem z mislimi povsem pri svojih naslednjih nastopih.
