Mati vseh salamijad močnejša od korone (FOTO)
»Dobrodošli v normalnost. Sevnica je tisti mali svetilnik na poti v normalnost. Tale naša 61. salamijada je prva od velikih prireditev v zadnjem času. Presrečen sem, ker nam je uspelo. Ko smo začeli organizacijo in planiranje dogodka, so nas opozarjali, da naj naredimo dogodek za 50 do 100 ljudi. A smo bili pogumni, na roko so nam šli ukrepi, danes imamo dogodek in pol. Hkrati pa edinstveno tradicijo – 61. zaporedna salamijada, ki je ni ustavila niti korona,« je bil navdušen Zdravko Mastnak, prvi mož Društva salamarjev Sevnica. Ob Savi jim je uspelo – po dveh letih prisilnega počitka, covid-19 in ukrepi so naredili svoje, se je v četrtek popoldne v starem delu Sevnice spet slišala harmonika, del ulice so zaprli, postavili so velik šotor, Frenk Derenda je uredil ozvočenje, župnijska cerkev je dala elektriko.
Sevnica, pravijo ji kar mati vseh salamijad, je zbrala salamarje na dan mučenikov. Kmalu po 14. uri so se začeli zbirati v Gostilni Vrtovšek, na vhodu je mlada prijazna ekipa skrbela za akreditacijo in plačilo kotizacije. Ko si to uredil, si stopil v raj, cviček, domače salame, pesem, dobri ljudje, predvsem pa spet objemi in kleni stiski rok.
Cviček ni cvičku enak
»Težko je bilo, a smo se trudili, da bi nekako kljub temu izpeljali ocenjevanje in razglasili 10 najboljših. Ker se lani nismo mogli zbrati v takem številu, je letošnja salamijada kar bienale. Čutila se je prava energija, dolgo že nismo bili tako sproščeno zbrani, brez mask. Lahko smo pili, jedli in se pogovarjali. Salamijada je posebna, ker se vsako leto tu zberejo salamarji, ki so sicer amaterji, podedovali pa so recepte praočetov, očetov, stricev. Ti recepti se med sabo razlikujejo. To je tako kot z vinom na Dolenjskem in v Posavju. Dva soseda nimata enakega vina, tako je tudi s salamo, dve nista enaki. A prav ta različnost, ta unikatnost bogati,« ni skrival veselja tudi uradni povezovalec, prvi mikrofon salamijade Slavko Podboj, njegov glas pa na njej odzvanja že 26 let. K sodelovanju ga je povabil žal pokojni Stane Krnc.
»Stanetov duh veje med nami. Bil je tudi človek, ki je ustvaril mednarodno sodelovanje, ki je zdaj zraslo v take okvire, o katerih niti sanjati nismo mogli. Danes so se sevniški salamijadi, materi vseh salamijad, poklonila tri društva iz Srbije in Hrvaške,« še doda Podboj. »V Sevnico smo prišli z našim Združenjem Šidska kobasiciada. Z velikim veseljem smo se odzvali vabilu, da se po covidu-19 in vse ukrepih spet združimo z našimi prijatelji iz Sevnice, kamor vedno radi prihajamo in se tu počutimo izvrstno,« je povedal Stevan Farkaš iz srbskega mesta Šid.
»Leta in leta smo že skupaj, pa nam je še kako žal, da smo šele letos prvič prišli v Sevnico na salamijado,« nam je povedal Bojan Zgonc, član ansambla Dobrepoljski fantje, Bojanu pa so družbi delali še klarinetist Marko Lednik, harmonikar Danijel Grilc, Miroslav Brečko, Tomaž Blatnik in Ivan Šem. »Tu je zbrana dobra družba, sami prijatelji slovenstva, cvička in lepe slovenske besede,« je dodal Lednik, preden je spet tako milozvočno zažgolel njegov klarinet. Grilc in Brečko sta po rodu iz teh koncev.
Olga in Marija
Na salamijadi ni prostora za ženske. No, ja, ne za čisto vse. Dve sta si mesto na salamijadi zagotovili. Kot nam pove Stojan Anzelc, tajnik Društva salamarjev Sevnica. »V začetku naj bi bile prisotne tudi ženske, potem ne več. Pa jim niso nikoli prepovedali, da bi prišle. Je pa veljalo pravilo, da je lahko ženska tu, če plača za vsako mizo štefan vina. Kar poračunajte – 100 miz, torej 200 litrov vina. Dve pa sta bili poleg. Prva si je to čast prislužila šivilja Marija Vidic, ki je sešila društveni prapor in bila njegova botra. Iz kljubovanja pa je pred leti znana sevniška gostilničarka Olga Colnar prišla in plačala: za vsako mizo štefan. Je pa bilo tedaj malce manj miz, okoli 20, salamijada pa je bila le v gostilni,« nam pove Anzelc, ki se je kot najstnik po prihodu s služenja vojske leta 1982 oz. 1983 navdušil nad salamami in ostal do danes tu, k sodelovanju pa je v 80. letih sevniške fante nagovoril tedanji gostilničar Franci Vrtovšek, kjer salamijada poteka še danes!
»Vesel sem, ker smo spet zbrani, lani smo kljub 60. salamijadi vse morali narediti precej okrnjeno, le najboljše tri iz vsake kategorije smo povabili. Bili smo tudi gostitelj 25. finala slovenskih salamijad. Ocenili smo jih, velika prireditev v Ljubljani pa je padla v vodo,« nam še zaupa Anzelc, ki je bdel, da je to pot teklo tako kot cviček po grlu. Tekoče. Praksa je taka: vzorce salam zbirajo do 8. marca zvečer, 9. marec je namenjen ocenjevanju, 10. pa je slavnostna razglasitev in zabava. Letos je bilo 83 vzorcev, le dva so morali izločiti. »Kvaliteta salam je v zadnjih 20, 30 letih izjemno zrasla,« pristavi Anzelc, na drugem koncu pa so iz Mesarstva Krošelj pekli filanko, pečeno meso iz mase za salame.
Nekdanji košarkar prvak
Ura se je pomikala proti večeru, malce se je shladilo. Iz šotora se je razlegala glasba, ansambel Jarica je urezal nekaj tistih domačih, potem pa so sledile že razglasitve najboljših. Nagrade najboljšim so podeljevali Mirjan Kulovec, predsednik Zveze društev salamarjev Slovenije, Zdravko Mastnak, sevniški župan Srečko Ocvirk in Borut Florjančič, nekdanji direktor Kmečke zadruge Sevnica, danes pa direktor Zadružne zveze Slovenije. Za leto 2021, za najboljše v Sloveniji, so bili nagrajeni zmagovalec Boris Arnšek iz Dolenje vasi pri Krškem, drugouvrščeni Matjaž Peterlin iz Bele Cerkve pri Šmarjeških Toplicah in Damjan Bizjak iz Leskovca pri Krškem.
V najbolj cenjeni absolutni kategoriji je prvak postal Peter Ivančič (Mršeča vas), drugi je bil Karl Udovč (Velike Poljane pri Škocjanu), tretji pa Janez Lenart iz Tomažje vasi. Na 11. salamijadi prijateljev je bila najboljša salama iz OPG Šinko iz Pušče na Hrvaškem. Na 8. salamijadi rejcev je zmagala družina Božič iz Žurkovega dola, druga je bila družina Tomažič iz Otavnika, tretji pa Martin Lisec. V času salamijade sta potekali tudi dve nagradni igri. Branko Knez z Loga pri Sevnici je na oko najboljše ocenil težo košare mesnih dobrot, domačin Urban Krnc pa je zmagal v metanju prest. »Vesel sem, velike skrivnosti pa ni. Se pa mora vse poklopiti, tudi nekaj sreče je bilo. Pa prvih 20 salam je bilo izvrstnih. Če bi še enkrat ocenjevali, bi morda zmagal kdo drug. Sol, poper, česen, pa zelo kvalitetno meso,« nam je zaupal 69-letni Peter Ivančič, sicer domačin iz Sevnice, danes pa živeč v Mršeči vasi pri Šentjerneju. S salamarstvom se je seznanil v otroških letih, potem pa je v Novem mestu spoznal brata Munih. Z Ljubom je uspešno igral košarko, oče bratov Munih pa je bil mesar, Miloš Munih pa je Petra navdušil za izdelovanje salam. Danes Peter pri izdelavi salam uživa, pazi na podrobnosti.
Peter Ivančič je veliki zmagovalec
61. sevniške salamijade.
»Pri mesu je tako, da delam iz svinjine, govedina je za vezavo, dodam še križno slanino. Potem so tu še vsi drugi postopki: da ni preveč vlage, da je na pravi klimi,« še spomni Ivančič, nekdaj tudi uspešni direktor Tiskarne Novo mesto in nekdanji podpredsednik košarkarjev Krke.
