Aleš Musar na operi opažen z drugo (FOTO)
Letos minevata dve desetletji od premiere sedanje postavitve Traviate, ki je bila 17. aprila 2003 v režiji Lutza Hochstraateja v ljubljanski SNG Opera in balet. Ta jubilej in hkrati stoto predstavo Traviate v tej postavitvi so z uprizoritvijo počastili v soboto.
Kot smo izbrskali iz enega izmed intervjujev z zakoncema Musar, imata oba rada glasbo. Aleš ima raje klasiko, predsednici pa bolj ležijo pop ritmi. Zadnja leta se menda rada odpravita na kakšen koncert ali prireditev po svetu, bila sta od Dublina in Stuttgarta do Sankt Peterburga. Da pa ni tako nenavadno, da predsednice ni bilo v moževi družbi na operi, je razbrati iz besed iz enega starejših intervjujev, ko je rekla, da gre Aleš raje z njo na pop koncert kot ona z njim v opero.
Giuseppe Verdi: LA TRAVIATA
Čeprav La traviata danes zavzema mesto med najbolj priljubljenimi operami in je sinonim za ognjemet čudovitih melodij, »ki gredo v uho«, je konservativno občinstvo beneškega Teatra Fenice krstno uprizoritev leta 1853 izžvižgalo. Uspeh ji je prinesla šele uprizoritev leto pozneje v manjšem gledališču San Benedetto.
La traviata spada med tiste operne mojstrovine, ki so nastale v enem zamahu, saj jo je skladatelj v nepretrganem ustvarjalnem zanosu uglasbil v mesecu in pol. Libreto je napisal pesnik Francesco Maria Piave in je odlična priredba Dame s kamelijami francoskega pisatelja Alexandra Dumasa. Verdi je na oder postavil propadlo pariško kurtizano Violetto, ki jo prevzema čista in nesebična ljubezen. Violetta je arhetip ženske, ki ji meje svobode postavlja le ljubezen. Traviata je bila pri nas prvič uprizorjena leta 1867 v izvedbi nemškega igralskega ansambla v Deželnem gledališču v Ljubljani. Tokratna postavitev (15. po vrsti) je delo uveljavljenega režiserja Lutza Hochstraateja. Skupaj s svojo ustvarjalno ekipo je na ljubljanski oder postavil znano ljubezensko zgodbo, dramo velikih čustev, ki jo je naslonil predvsem na psihološko poglabljanje likov, na njihovo intimno bolečino in na kritiko družbenih razmer. Ustvarjalci so zgodbo obdržali v zgodovinskem okviru, a ji vseeno pustili dovolj svobode, da je razvila živo in pristno odrsko dogajanje.
