Po objavi članka o Maksu Suardu (Župnik priznal gnusno dejanje: Deklici sem storil zlo in Vikar je vedel za župnikovo zlorabo!) so se nam oglasili nekateri njegovi bivši dijaki, ki so spisali pismo.
»Tu v elektronski pošti vam pošiljamo priponko s pismom, ki smo ga napisali v spomin na našega prijatelja in profesorja Maksa Suarda, in bi želeli, da bi ga objavili,« so zapisali. Kot skupina, ki ga je poznala, bi namreč radi izrazili, »da je bil tudi dober človek«.
Pismo dijakov objavljamo v celoti in nelektorirano.
»Roka piše to kar srce govori. Prikazal si se, potrkal na vrata, vstopil v razred in s tem v naša srca. Modra majica s kratkimi rokavi, resen izraz na obrazu ki je včasih le popustil iskren nasmeh. Prijazen, dober nasmeh nas je vsakič približal tvoji pravi naravi. Lahko pišejo in govorijo karkoli o tebi, mi pa smo te poznali in tega ne moremo početi. Mi le vemo, da smo te poznali tako kot profesorja, pedagoga in človeka. Bil si vedno prisoten, povedal si vedno to kar si imel v mislih in če smo potrebovali pomoč si bil naš steber. Vemo, da si bil posebnega značaja, zaprt, trmast in včasih težaven, ker nisi dopustil, da bi tuja mnenja vplivala na tvoje življenje in delovanje. Cenimo te, ker si bil topla, pogumna, iskrena oseba, ki se je vedno borila za resnico in zakonitost pa tudi, ker si nam posredoval vrednote narodne zavesti in ljubezni do našega jezika ter kulture. Nisi se ustavil pred ovirami in nisi se pustil ustrahovati s strani nadrejenih in si vedno izrazil to kar si mislil. To je vsem nam, ki smo te poznali in cenili jasno kot sonce. Nisi bil oseba, ki si je želela splošno naklonjenost in nisi bil pripravljen na kompromise in na sprave. Bil si borec za resnico, poštenost in trmast zagovornik lastnih idej. To ne pomeni, da si bil vedno na 'pravi strani' ali da si imel vedno prav, temveč, da si razmišljal samozavedno in svojim prepričanjem trdno sledil, ne glede kaj so ti lahko rekli. Zavzemal si se tudi za enakopravnost vseh dijakov in ovrednotil pomembnost različnosti in strpnosti in pomagal šibkejšim. S tem se ti lahko le prisrčno zahvalimo, saj si v nas pustil samo veliko lepih spominov in si za nas storil veliko dobrega. To pismo smo ti napisali, ker smo bili, smo in bomo vedno navezani nate, na osebo, ki smo jo osebno spoznali. To pismo je zate Maks, v spomin!
Hvala Maks.
Tvoji dijaki in prijatelji: Arlin, Jana, Mateja, Jasmin, Evelin, Elena, Marlen, Barbara, Devan, Soraya, Federika, Sara B., Sara G., Nika, Nataša, Martin M., Marinka, Matija, Dean, Gabrijel, Peter, Kristina P., Fabiana, Irina G., Sara B., Neža, Lucija, Tina R., Riccardo, Jurij, Zala, Luisa, Petra, Jernej, Daniel, Martina P., Tania, Katarina, Beatrice, Irina O., Samuel, Darma, Katja, Valnea, Marko D., Raja, Lisa, Vida, Sara M., Ksenija, Veronika S., Marko K., Danjel L., Veronika C., Samantha, Martina D., Nika P., Simon K., Martin P., Max Z., Matija P., Federico, Jakob, Cecilia, Simon M., Kevin, Sofia, Mara M., Gaya, Marco P., Mara M., Štefanija, Kristina T., Matej, Davide, Aleš, Meta, Caterina, Cristian, Lorenzo, Patrick, Martin K., Valentina, Marko M, Dana, Martin Gabrijel, Ivan, Tina K., Erik, Gabrijel T., Ivana Z., Maja, Patrik R., Nicole, Marco M.«
