Peter Prevc je znal Timija Zajca hitro potolažiti
Timi Zajc je na 28. svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih na Kulmu znova pokazal, da je mož za velika tekmovanja. Na posamični tekmi je osvojil bronasto kolajno, na ekipni pa je prispeval svoj delež k zlati lovoriki. V svoji vitrini ima 23-letni skakalec iz Hramš v občini Žalec zdaj že 10 odličij z velikih prireditev.
Vas še jezi, kako so izsilili 3. serijo posamične tekme, v kateri ste izgubili zlato lovoriko?
»Ne, zdaj ne več. V soboto pa sem bil prvih 15 minut zelo jezen. Resda sem imel bronasto kolajno, toda občutek sem imel, kot da sem izgubil vse. Ko sem se pomiril, sem spoznal, da za nazaj tako ali tako ne morem več ničesar spremeniti. Morda mi bo čez nekaj let jasno, zakaj mi je bila tokrat usojena bronasta kolajna.«
Da boste morda nekoč tudi posamični svetovni prvak v poletih?
»Če bom enkrat tudi med posamezniki dejansko osvojil zlato, se bom ozrl nazaj in si rekel: 'Še dobro, da sem bil na Kulmu 2024 tretji.«
So vam pri tolažbi pomagali tudi trenerji in reprezentančni kolegi?
»Še največ izkušenj s tem ima moj sostanovalec Peter (Prevc), ki me je znal hitro potolažiti, češ da bodo imele vse kolajne čez nekaj let veliko vrednost.«
Znova ste dokazali, da ste skakalec za velika tekmovanja. Ali sodelujete s katerim od psihologov?
»Ne.«
Kako se vam uspe vedno znova tako dobro zbrati za vrhunec sezone?
»Vsi treniramo vsak dan in vsi si želimo biti na vrhu. Meni na začetku sezone resda ni steklo po željah, že lani ni bilo ravno blesteče. A do konca se mora potem vse poravnati. Tudi na začetku te zime sem imel večkrat smolo z vetrom. No, zdaj pa se mi je povrnilo z dvema kolajnama na SP.«
»Ne vem, kaj naj še rečem glede tega, morda mi velike tekme res pomenijo več od drugih, ker lahko na njih osvojiš nekaj, kar ti ostane za večno. To niso kakor druge preizkušnje v svetovnem pokalu, v katerem dobiš vsak teden novo priložnost. Na velikih tekmovanjih moraš biti na točno določen dan psihično in telesno na najvišji ravni.«
Zanimivo, da ste na novinarski konferenci pred odhodom v Avstrijo izjavili, da nimate nobenih pričakovanj.
»No, saj jih tudi nisem imel oziroma nisem hotel o njih govoriti na glas. Na 'generalki' v Zakopanah se nisem počutil najbolje, poleg tega na poljski turneji nisem blestel, zaradi česar tudi nisem bil med favoriti. Zaradi tega tudi nisem razmišljal o kolajni, sem pa vedel, da se mi lahko hitro zasuka na bolje. Da sem lahko, če bom dobil prave občutke, hitro spet zraven.«
Kot ste nam omenili, se je tisti »klik« zgodil med drugim poletom za uradni trening?
»Da, ko me je odneslo do 238 m, mi je kar naenkrat postalo vse jasno, kaj moram narediti, da bom letel daleč.«
Koliko vam je dal zadnji trening v Planici?
»Veliko, saj sem tisti dan po dolgem času na Bloudkovi velikanki resnično blestel. Vseh šest poskusov je bilo daljših od 140 metrov.«
Takrat se je poškodoval Anže Lanišek. Ste videli njegov usodni skok?
»Videl sem ga v posnetku. Ukvarjamo se z nevarnim športom, ki je zaradi večjih hitrosti ob pristanku postal še nevarnejši. Že pred sezono se je poškodovalo več skakalcev.«
Vas je na vrhu zaletišča kdaj strah?
»Ne bojim se, da bi se poškodoval, me pa včasih, kadar piha in so v zraku nevarne razmere, spremlja nelagoden občutek.«
Da je svetovni vrh v moški konkurenci izjemno zgoščen, je pokazalo tudi prvenstvo na Kulmu, na katerem je najboljše tri po treh poletih ločilo le 4,7 točke! Za toliko ste na 3. mestu zaostali za zmagovalcem Stefanom Kraftom.
»Kako zelo smo izenačeni, se vidi tudi na 'normalnih' skakalnicah. Za uvrstitev med najboljšo deseterico si ne smeš več privoščiti nobene napake. Če želiš biti spredaj, moraš biti brezhiben, potem pogosto tudi veter odloči, kam te ponese oziroma na katerem mestu boš pristal.«
V Willingenu, kjer boste tekmovali konec tedna, vas je lani odneslo kar 161,5 m daleč. Kako se spominjate tistega poleta?
»Bilo je grozno. Bomo videli, ali mi je tisti skok ostal še kje v podzavesti in bom zaradi tega zadržan. Želim si predvsem, da ne bi bilo tako vetrovno kot lani.«
Hitrost imate pa radi, kajne?
»V vseh oblikah. Poleti pomanjkanje adrenalina nadomeščam z občasnimi nastopi na motociklističnih dirkah, ki so približek poletom, saj me na motorju tudi malo stiska pri srcu.«
Po Willingenu vas čaka ameriško-japonska turneja. Se boste udeležili tekem v Lake Placidu (10. in 11. 2.) in Saporu (17. in 18. 2.)?
»Nisem se še odločil, a nagibam se k temu, da bi izpustil preizkušnje v ZDA.«
Kako polne so še vaše baterije?
»Dobro je, da je ta vikend za menoj in da ni več stresa, ki sem ga imel na Kulmu. Zato se mi bo prileglo, da bom malo odmislil skoke.«
Kje hranite kolajne?
»Doma v vitrini, kjer imam še dosti prostora. Vsakič, ko osvojim kakšno, se mi želje še povečajo. Zato upam, da se bo tem, ki jih že imam, pridružila še katera.«
Kaj si obetate od preostanka sezone?
»Želim si, da bi se tudi na normalnih skakalnicah uvrščal višje, morda tudi na zmagovalni oder. A sem precej realen. Bolj se veselim preostalih preizkušenj na letalnicah, na katerih se želim boriti za mali globus.«
Na tokratnem sprejemu so vas presenetili tudi s torto. Jih imate radi?
»Nisem pretiran ljubitelj tort. Za rojstni dan sem si sicer zaželel kinder maxi king torto, ki mi je bila sicer okusna, drugače pa jih ne jem pogosto.«
Kaj pa si boste privoščili za uspešno prvenstvo?
»Šampanjec (smeh). Že po tekmi sem si sicer privoščil pošten hamburger, tako da sem že nadomestil izgubljene kalorije.«
