Omrežila Slovence, čeprav ne poje himne
Evropsko prvenstvo za rokometašice se ob vstopu v zadnji teden približuje vrhuncu, Slovenke imajo ključe polfinala v svojih rokah. Današnja ovira ne bi mogla biti višja, ob 18. uri se bodo v Stožicah pomerile z branilkami lovorike in osemkratnimi šampionkami stare celine iz Norveške. Vloga favoritinj pripada Skandinavkam, a slovenska zvezdnica Elizabeth Omoregie snuje še en podvig.
Slovenke so po četrtkovi zmagi nad Hrvaško le dočakale prost dan, ki ga niso imele od začetka priprav 24. oktobra. V petek dopoldne so se sprehodile po parku Tivoli, si v mestni hiši ogledale risbice osnovnošolcev na temo 15. EP, nakar jih je ljubljanski župan Zoran Janković peljal na hamburger na Cankarjevem nabrežju. Popoldne so imele prosto.
»Prileglo se je, da smo malo prečistile glave in telesa, saj nismo roboti. Skupaj smo že dobre tri tedne in lahko bi prišlo do zasičenosti, ker smo stalno pod tekmovalnim stresom. Nato smo v soboto spet zavihali rokave. Trije dnevi so hitro minili,« je opisala Omoregiejeva, ki je največja dodana vrednost v reprezentanci. Odkar je leta 2020 prestala ognjeni krst na EP na Danskem, še ni imela tako pomembne vloge, ob kapetanki Ani Gros se je izkazala za glavno nosilko igre.
Verjamejo in znajo
Visokih ambicij ne skriva in verjame, da je premagljiva tudi Norveška. »Da so Norvežanke favoritinje, ni slabo za nas, imele bomo še večjo motivacijo. Položaj je podoben kot pred prvo tekmo z Dansko. Ne smemo se bati Norvežank. Seveda so vrhunska reprezentanca, ampak z njimi lahko igramo. Če pogledamo njihove dosedanje tekme, po navadi šele v zadnjih 15 minutah s hitro igro zlomijo nasprotnice. Mi imamo dolgo klop in verjamem, da smo lahko konkurenčne do konca,« bele zastave ne izobeša srednja zunanja igralka CSM Bukarešte, ki ji je lažna skromnost tuja in odkrito razmišlja o polfinalu. »O tem prepričujem tudi soigralke in jim pravim, da to ni hec. Če hočeš nekaj velikega storiti, moraš najprej v to verjeti. Verjamemo, hočemo in znamo!«
Petindvajsetletnica (rojstni dan ima 29. decembra) je v življenjski formi in se odlično počuti v skupini 19 reprezentantk. »Vzdušje je zelo dobro, nimamo igralke, ki bi izstopala, igramo druga za drugo. Poznamo se še iz časov, ko sem bila pri Krim Mercatorju (2014–2018; op. p.). Čutim zaupanje soigralk in selektorja. Zavedam se pomembnosti svoje vloge in želim dati čim več ter zmagati na vsaki tekmi,« pove igralka s srečno številko 7.
V Atenah rojena hči Nigerijca in Bolgarke, ki igra v Romuniji in zastopa Slovenijo, je v zadnjih desetih dneh omrežila Slovence, tudi tisti, ki radi podležejo nestrpnosti, se čudijo, kako se je v štirih letih igranja za Krim naučila tako tekoče govoriti slovensko. Slovenske himne sicer ne poje ...
»Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj ne pojem Zdravljice. Rečem jim, da če tega ne čutim globoko is srca, ne bom pela. Potni list sem dobila že zelo zgodaj, in takrat sploh nisem bila prepričana, ali bom igrala za Slovenijo. Stvari ne delam na pol. Četudi ne pojem himne, to ne pomeni, da ne dajem vsega na igrišču. Uživam, ko slišim soigralke, kako srčno pojejo, tudi mene to napolni z energijo,« je pojasnila Liza.
