Od goreče želje in velikih pričakovanj se kar trese. Srce slačilnice ostaja Jasmin Kurtić
Tekmi s Severno Irsko in San Marinom sta bili le uverturi v spektakel, ki nogometne privržence čaka v soboto. Razprodane Stožice, revanša s Finsko in priložnost, da se Slovenija po skoraj 15 letih spet povsem približa uvrstitvi na veliko tekmovanje. »Ne morem povedati, kako močno si želim na veliko tekmovanje. Vse bom pustil na igrišču, samo da zmagamo,« čustvenega naboja ni skrival najizkušenejši v slovenski izbrani vrsti Jasmin Kurtić. Cilj je znan, ob zmagah v Stožicah in Belfastu bi bila vrata v Nemčijo na široko odprta.
Prvi dan reprezentančnega zbora je na Brdu pri Kranju vedno nekaj posebnega. Nogometaši po klubskih obveznostih drug za drugim kapljajo v bazni tabor izbrane vrste, na uvodni trening je prišla tudi grška trojica Adam Gnezda Čerin, Benjamin Verbič in Andraž Šporar. Med »zamudniki« je bil tokrat Jan Oblak, a glede slovenskega vratarja ni skrbi. Imajo pa nekateri reprezentanti kar zahtevno pot na Gorenjsko, predvsem to velja za Vanjo Drkušića, ki mora zaradi geopolitičnih prepovedi in vojne v Soči in nazaj leteti prek Istanbula (ali Beograda).
Tokratno akcijo bo žal izpustil David Brekalo, poškodba, ki jo je staknil na tekmi z Moldejem, je bila prehuda. Selektor Matjaž Kek je prvič v člansko reprezentanco vpoklical branilca Celja Davida Zeca (letnik 2000), na sredino igrišča pa se vrača Miha Zajc, ki je okreval po poškodbi in bo v moštvo vnesel dodatne izkušnje, ki so pri selektorju Matjažu Keku zelo visoko na seznamu prioritet.
Tudi Kurtiću se tresejo roke
Srce slačilnice ostaja Jasmin Kurtić, pri 34 letih najizkušenejši v izbrani vrsti. »Teh pridevnikov najbolj izkušen ali veteran ne slišim prav rad, nimam se še za tako starega,« je v smehu začel vezist romunske Craiove, nato pa v resnejšem tonu nadaljeval: »Ne morem opisati, koliko mi pomeni, koliko časa čakam, kako si želim uvrstitve na veliko tekmovanje. To so sanje, ki bi si jih moral zastaviti vsak, mlad ali starejši igralec. Ko pomislim na to tekmo, se mi kar tresejo roke. Vse bom dal, kar imam, in grdo in lepo, včasih je treba tudi na grd način zmagati.«
Bojevito, samozavestno, a tudi previdno se bodo Slovenci morali spustiti v šahovsko partijo s Finci. Navsezadnje so na kocki otroške sanje, tako nogometašev kot vseh nadobudnih otrok, ki so se v ponedeljkovem popoldnevu fotografirali in zbirali podpise svojih idolov. Izpolnitev teh sanj bi bila krona tega rodu.
