Njeni ekonomski čari zaslepljujejo moške

Da je nogomet šport le za moške, kaj šele, da bi poslovanje kakšnega žogobrcarskega velikana v rokah imela ženska? Zakaj bi se lastnik Chelseaja Roman Abramovič živciral s tekočim poslovanjem londonskih nogometnih upokojencev, ko pa sam živi bogataško in brezskrbno življenje kot kakšen upokojenec. Ker pa je zviti Rus in ve, da bi ga moški sodelavci le okradli, je operativne direktorske posle Chelseaja poveril svoji rojakinji Marini Granovski. Ona pa ne drži le treh vogalov Chelseajeve hiše, temveč štiri. Je neverjetno sposobna, pravijo, omenjajo jo kot najmogočnejšo žensko v mačističnem nogometu, za časa pandemije je nogometnemu velikanu iz Londona v blagajno prinesla več kot 111 milijonov evrov.

Začela pa je, seveda je to ženska stigmatizacija, da znajo le tipkati, prenašati nalivna peresa in kuhati kavo, kot Abramovičeva tajnica v njegovem naftnem podjetju Sibneft. A ker iz izkušenj v življenju vemo, da so ženske pri pomembnih odločitvah mnogo racionalnejše kot moški, je zdrava Abramovičeva logika, ta sicer v Angliji ni bil že dve leti, narekovala, da mora vodenje svoje lastnine prepustiti zanesljivi osebi. Abramovič toliko časa na Otoku ni bil, ker mu je Združeno kraljestvo zaradi raznih zapletov z Rusijo ukinilo delovni vizum. Chelseajev lastnik je nato vzel izraelsko državljanstvo, to mu omogoča prihod na britansko ozemlje vsaj za šest mesecev. A potomci velikega imperija oziroma vladne strukture so seveda razkrile namen zvitega Rusa in ga umestile na seznam neželenih oseb. Torej, kdo bo zdaj prav na mestu vseh poslovnih peripetij vodil njegov milijardni, tudi nogometni, imperij?

Abramovič je Granovsko že leta 2013 imenoval v klubsko upravo, leto pozneje je postala direktorica. Petinštiridesetletna Moskovčanka kanadskega rodu se je v mladosti ubadala, seveda je to tipično za Ruse, z baletom, nato pa je iz zasanjane umetniške romantike na življenjske stvari pogledala iz stvarnejšega, ekonomskega vidika. Ima sicer diplomo iz tujih jezikov z moskovske univerze. Medtem ko so med koronakrizo po evropskih klubih manjšali plače nogometašem in zaposlenim v klubu, v Chelseaju na to niso niti pomislili. Natančneje, Marina ni na to pomislila, ali kot pravi nekdanji Chelseajev trener Antonio Conte, ona je klub.
 

Kupuje in dobro prodaja

Granovska tudi opravlja pogovore o morebitnih okrepitvah igralskega kadra upokojencev, kupila in prodala je Fernanda Torresa, za Diega Costo je ob prodaji Atleticu Londončanom prinesla 28 milijonov evrov dobička nad ceno, za katero so ga kupili od žimničarjev Jana Oblaka. Davida Luiza je francoskemu velikanu PSG vsilila za 50 milijonov evrov, to je bil do takrat, do leta 2014, rekorden prestop za obrambnega igralca. Ženske znajo trgovati, pokrovitelj z opremo Nike bo, denimo, do leta 2032 Chelseaju plačeval skoraj 67 milijonov evrov na leto. Ženske tudi znajo vrteti jezik, nič čudnega, da se moškim poslovnežem pred privlačno Rusinjo zašibijo kolena in jih zaslepijo njeni (ekonomski) čari.


Pa je Slovanka Atletico še enkrat prisilila, da dobro pogrebe še zadnje novce iz mošnjička: Alvara Morato je Chelsea od Reala kupil za 66 milijonov evrov, ga posodil drugemu madridskemu klubu za 7 milijonov, na koncu pa prodal za 56. Tako za londonski klub nista težava odškodnini, ki ju je letos moral plačati Ajaxu za Hakima Ziyecha (40 milijonov evrov) in Leipzigu za Tima Wernerja (53 milijonov). Tudi prihod Kaija Havertza iz Bayerja iz Leverkusna je blizu, Granovska je odškodnino nemškega prvoligaša z 90 milijonov evrov sklatila na 73, o plači je z igralcem že vse domenjeno. Nobena pomembna odločitev v Chelseaju ne gre mimo njenega znanja.

No, kako je šele pri razvajeni belgijski primadoni ​Edenu Hazardu za nos povlekla madridski Real. Chelsea ga je od Lilla kupil za 35 milijonov evrov, prodal Kastiljcem za kar 115, z bonusi se ta številka lahko zviša na 140 milijonov.