Zadnja milanska kraljica

Alfa 75, pod katero se je podpisal italijanski oblikovalec Ermanno Cresson, predstavlja z zgodovinskega vidika pred Fiatovim prevzemom milanske znamke zadnjo čistokrvno hišno »sportivo«. Primerjava s kasnejšim modelom 155, kjer je šlo za preoblečenega fiat tipa s prednjim, ne pa imenitnejšim zadnjim pogonom, ostaja po tej plati še danes precej bogokletna! Da je tako, dokazujejo ne nazadnje prodajne številke, ki so pri alfi 75 kljub na začetku motorno neizraziti ponudbi kmalu poletele v nebo. V prvih treh letih so jih prodali skoraj 234.000, v vsem življenjskem obdobju do maja 1992 pa 386.767. Med temi jih je bilo 6753 opremljenih s 3,0-litrskim bencinskim šestvaljnikom, ki je ponujal v prvi izvedbi 136 kW (185 KM) in v drugi z oznako QV in ostrejšim odpiranjem ventilov 141 kW (192 KM).

 

Plemeniti dodatki

Najmočnejša 75 se je v primerjavi z običajnimi izvedbami z bencinskimi štirivaljniki s prostornino od 1,6 do 2,0 litra ter močjo od 81 kW (110 KM) do 94 kW (128 KM) najbolj vidno razlikovala na račun podaljšanih odbijačev z rebrastima gumijastima bočnima mehovoma in karoserijskim vpetjem prek blažilnikov za večjo odpornost proti udarcem. America, ki je bila posledično 10 centimetrov daljša od sestric, se je postavljala še z na prtljažni pokrov nameščenim spojlerjem in ob hrbtni del zadnje klopi vgrajenim rezervoarjem za gorivo. Ta je zmanjšal velikost prtljažnika s 500 na 300 litrov, a prispeval k bolj idealni razporeditvi teže. Spremembe so se nadaljevale: okrepljena vrata, bolj čvrsto vpetje motornega pokrova in izpušni sistem, ki je štrlel navzven desno, ne pa sredinsko. Novo poslastico je predstavljal diferencial s 25-odstotno mehansko zaporo, s katero zna america ob ariji legendarnega motorja ​busso marsikaterega gospoda spremeniti v predrznega najstnika.

Sloviti transaxle

Poleg pogona, ki je bil speljan za zadnji kolesi prek kardanske povezave, ni mogoče spregledati izvrstne uravnoteženosti. Razporeditev mase v razmerju 50:50 je zaradi namestitve menjalnika in diferenciala po zasnovi transaxle ob zadnjo os idealna. Uravnoteženost zadnjega dela sta dopolnjevala prema tipa de Dion z vijačnima vzmetema in blažilnikoma ter ob diferencial vpeta zavorna koluta, kar je znižalo vzmetno maso koles. To je bil hkrati precej lahek avtomobil, ki je pomaknil kazalec na tehtnici s 3,0-litrskim šestvaljnikom in ročnim 5-stopenjskim menjalnikom do 1250 kilogramov in drvel z največ 220 km/h.

Oblikovna eksotika

Vse prej kot običajna je bila pri vseh alfah 75 prostorna in samosvoja notranjost. V spominu ostajajo ročna zavora v obliki letalskega vzvoda, na stropno konzolo pomaknjena stikala za odpiranje prednjih stekel, atraktivni merilniki in diagnostični sistem z led lučkami za morebitne napake v delovanju motorja, pomanjkanje vetrobranskega čistila ali slabo zaprta vrata. Precej boljša, kot smo bili vajeni, je bila celo kakovost izdelave, kjer so odpadle primerjave z giulietto ali na jugu Italije izdelano alfo 33. America je vse to nadgrajevala s športno zasnovo sedežev s poudarjenimi bočnimi stranicami, v usnje oblečenim trikrakim volanskim obročem in prestavno ročico ter nasploh bogatejšo serijsko opremo.

Zbirateljski relikt

Alfa romeo 75 3.0 V6 america predstavlja še vedno popularno izbiro nedeljskih dirkačev, čeprav živi že lep čas večina izmed 6753 izdelanih primerkov v t. i. avtomobilskih nebesih! Lepih primerkov je malo, cene so precej visoke. Slabše ohranjene, a normalno vozne trilitrske americe se prodajajo za okoli sedem tisoč evrov, spodobne stanejo še enkrat več, najlepše milanske kraljice pa sežejo prek 20 tisočakov. Bruno Kuzmin