Cesta se nam zdi samoumevna, a do tega zaselka nikoli ni bila speljana
Trenta predstavlja najsevernejši konec doline reke Soče. Dolina je bila naseljena v 13. stoletju, in sicer s prebivalci iz danes italijanske pokrajine Trentino, po kateri je tudi dobila ime. Niso bili kmetovalci, ampak rudarji, ki so po dolini iskali nahajališča železove rude. Rude v količinah, ki bi bile komercialno zanimive, je zmanjkalo, rudarji so se odselili, ostali pa so kmetje in pastirji, ki so se s težavo prebijali skozi življenje v tej prometno odmaknjeni dolini. Glavna prometnica v Posočju je dolga stoletja iz Bovca prek prelaza Predel vodila na Koroško po dolini Koritnice. Trentarji so svojo cesto čez prelaz Vršič dobili šele med prvo svetovno vojno.
Življenje tu nikdar ni bilo lahko. V 19. stoletju je dolina imela drugačno podobo. Gozdov je bilo bistveno manj, vsaka ped zemlje je bila obdelana in vsepovsod, kjer je bilo mogoče, je bila pašna živina. Največje naselje je bila vas Soča, od koder se odcepita poti v dolino Vrsnice in Lepeno. V 18. stoletju je vasica dobila cerkev in postala samostojna župnija. V sredini 19. stoletja je prebivalstvo štelo že 500 duš in revščina je postala vsesplošna. Začelo se je izseljevanje in danes v vasi živi kakih 150 prebivalcev. V poletni turistični sezoni v njej vrvi od življenja, pozimi pa je v teh krajih presenetljivo lepo, a samotno.
Začetek naše poti je v vasi Soča pri cerkvi, ki jo krasi mogočna lipa.
Hiše so prepuščene pozabi
Vasi, kot so Soča, Trenta, Pri Cerkvi, so imele še srečo, da so se obdržale do današnjih dni. Vse naselbine je niso imele. Danes se sprehodimo do zaselka Lemovje.
Začetek naše poti je prav v vasi Soča pri cerkvi, ki jo krasi mogočna lipa. Nekaj sto metrov višje se odcepi proti zaselku Lemovje. Do zaselka nikdar ni bila speljana cesta. Potrebujemo eno uro, da se dvignemo po planinski poti za kakšnih tristo petdeset višinskih metrov.
Strm klanec se kar naenkrat spremeni v položno polico. Vsa ta polica je bila nekoč senožet, danes pa se pospešeno zarašča. Zaselek Lemovje, v katerem je nekdaj živelo kakih 50 ljudi, je danes prazen. Skupina hiš še vztraja na gornjem koncu planine in se skriva pod bukovim gozdom, ki jih je nekdaj ščitil, od tam se pot nadaljuje proti Planini nad Sočo.
Hiše so prepuščene pozabi in iz prve roke si lahko ogledamo, kako je nekdaj potekalo življenje. Bivalna hiša, hlev, trta, ki še raste po južnih stenah, in zapuščeni sadovnjaki. Pa prelep razgled po dolini Soče in na vrhove, ki se vzpenjajo vse tja do Krna že precej daleč na obzorju.
Vasi, kot so Soča, Trenta, Pri Cerkvi, so imele srečo, da so se obdržale do današnjih dni.
