Veste, kaj jeste?

Danes imamo potrošniki možnost precej natančno vedeti, kaj pojemo. Pridelovalci in proizvajalci hrane so nam namreč zavezani omogočiti razumljive in ustrezne informacije o vsebini in sestavi živilskih izdelkov. Kot lahko preberemo na spletni strani Ministrstva RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je označba na živilu vir informacij in pomeni komunikacijo med proizvajalcem oziroma prodajalcem na eni strani in med kupcem oziroma potrošnikom na drugi. Podatki na označbi morajo biti točni, nedvoumni in dobro vidni ter ne smejo zavajati potrošnika.

Označevanje živil natančno določajo predpisi Evropske unije in predpisi posameznih držav, in do tu je vse lepo in prav. Potrošnik bi se lahko počutil varnega. Vendar nam nič ne pomaga, če se v tabelah in oznakah na embalaži ne znajdemo. Ali v resnici znamo brati deklaracije na živilih?

Poglejmo, kako proizvajalci označujejo oziroma navajajo podatke o hranilni vrednosti živila, kamor spadajo podatki o energijski vrednosti, ki povedo, koliko kalorij ima živilo, ter podatki o vsebnosti maščob, ogljikovih hidratov oziroma sladkorja, soli in beljakovin. Pri maščobah je lahko posebej navedeno, koliko od skupne vrednosti predstavljajo nasičene maščobe, pri ogljikovih hidratih pa, koliko od skupne vrednosti predstavljajo sladkorji. Vendar če smo pošteni, nam ti podatki povedo malo ali celo nič, če ne vemo, kolikšne so priporočljive količine oziroma kolikšna je toleranca za njihovo vsebnost. Poleg tega so ti podatki na nekaterih izdelkih navedeni za 100 gramov živila, na drugih pa za količino konkretnega izdelka, na primer 60 gramov. Tako bi morali preračunavati, če bi želeli narediti realno primerjavo med posameznimi izdelki.

Da bi naredili sistem označevanja hranilnih vrednosti do potrošnika bolj prijazen, je leta 2007 britanska Agencija za prehranske standarde (FSA) razvila tako imenovani prehranski semafor, ki preprosto in transparentno prikazuje, koliko sladkorja, maščob in soli vsebuje posamezno živilo. Po tem sistemu se določijo stopnje vsebnosti na 100 gramov živila oziroma 100 mililitrov pijače. Poglejmo sladkor, do 5 g na 100 živila pomeni, da ga je malo in ima živilo zeleno oznako, od 5 do 12,5 g pomeni srednje veliko sladkorja, živilo ima oranžno oznako, nad 12,5 g sladkorja pa pomeni, da ga je veliko in je zato živilo označeno z rdečo barvo. Tako se potrošnik znajde med bolj ali manj zdravimi živili.

Podoben sistem označevanja predstavlja model nutri-score, ki ga sestavljajo barvna lestvica in črke – od temno zelene (črka A) do rdeče (črka E). Na podlagi te lestvice lahko kupec jasno odčita hranilno vrednost proizvoda. Po tem modelu je ocenjena celotna prehranska vrednost – od energijske vsebnosti, sladkorja, nasičenih maščob, natrija, vlaknin in beljakovin. Na pobudo francoske vlade se model nutri-score že eno leto uporablja v Franciji. Na prostovoljni bazi je označevanje uvedlo 85 trgovskih podjetij, vključno z Danonejem, ki ta sistem z letošnjim januarjem na svojih svežih mlečnih izdelkih kot prvi uvaja tudi v Sloveniji. Model bomo prepoznali po znaku s petstopenjsko barvno lestvico na prvi strani izdelka.

Povejmo še, da se s FSA-semaforjem in nutri-score modelom ocenjujejo predpripravljena in predpakirana živila, na primer žita za zajtrk, slaščice, pijače, mlečni in mesni izdelki, ne pa denimo olje, 100-odstotni sok, navadni jogurt ali kos svežega mesa.