PELATI
Najboljši za sušenje so pelati
Pri nas jih redko kdo suši na soncu, raje si pomagamo s pečico ali pa kupimo dehidrator oz. sušilec sadja; prej jih potresemo z grobo soljo.
Odpri galerijo
Sušimo jih v dehidratorju oziroma sušilniku sadja. Foto: Getty Images
Posušeni paradižniki so prava poslastica, s katero popestrimo številne jedi. Uporabljamo jih pozimi, ko svežega paradižnika ni na voljo, pa tudi poleti, če hočemo jedem dati poseben okus. Na trgu ali v trgovini so precej dragi, zato se marsikdo sprašuje, kako jih posušiti doma. Ni zahtevno, vzeti pa si je treba dovolj časa. Tradicionalno se sušijo na soncu, a to je seveda mogoče le v deželah z vročimi poletji.
Tudi pri nas bi šlo, zlasti na Primorskem, a poleg toplega, sončnega vremena moramo poskrbeti še za higieno. Paradižnik, ki ga sušimo nekje na prostem, bo namreč pritegnil muhe in drug mrčes, da se bo pasel po njem, zato ga je dobro zaščititi, najbolje z gosto mrežico, da bo dovolj zračno. Sicer pa ga večina suši v kuhinjski pečici, dober rezultat pa dobimo tudi v dehidratorju oziroma sušilcu sadja. Res pa je, da lahko na ta način sušimo le manjše količine, pečico in dehidrator pa moramo greti kar več ur, preden bodo narezani plodovi dovolj suhi.
Za sušenje so primerne sorte, ki imajo manj semen in vsebujejo čim manj vode, na primer pelati, lahko pa sušimo tudi druge mesnate sorte. Tako kot za druge vrste konzerviranja izberemo zdrave in zrele plodove, jih prerežemo na pol, če so manjši, večje pa na kolobarje. S prerezano plastjo navzgor jih položimo na pladenj dehidratorja oziroma na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko. Potresemo jih z grobo soljo in damo sušiti. V pečici naravnamo temperaturo na 50 stopinj Celzija, lahko tudi malo več, vendar ne več kot 70. Tako se bo paradižnik sušil dan ali celo dva, odvisno od sorte in velikosti kosov.
Za primerjavo, na soncu bo suh približno v enem tednu. Vmes ga sploščimo s prsti, da se bo enakomerno sušil. Običajno ga sušimo brez začimb, razen soli, seveda, lahko pa ga premažemo s strtim česnom in potresemo z zelišči. Posušenega spravimo v papirnate ali bombažne vrečke, lahko tudi v steklene kozarce. Mehkejše kose je bolje nadevati v steklene kozarce, preliti z oljčnim oljem, pri tem pazimo, da ne bo zračnih mehurčkov. Olje lahko prav tako začinimo. Paradižnik v olju in dobro zaprtih steklenicah bo obstojen več let, v vrečkah, torej na zraku, pa precej manj. Najbolje ga je uporabiti v enem letu, največ dveh.
Posebno okusni so namočeni v oljčnem olju. FOTO: Orinoco-art/Getty Images
Tudi pri nas bi šlo, zlasti na Primorskem, a poleg toplega, sončnega vremena moramo poskrbeti še za higieno. Paradižnik, ki ga sušimo nekje na prostem, bo namreč pritegnil muhe in drug mrčes, da se bo pasel po njem, zato ga je dobro zaščititi, najbolje z gosto mrežico, da bo dovolj zračno. Sicer pa ga večina suši v kuhinjski pečici, dober rezultat pa dobimo tudi v dehidratorju oziroma sušilcu sadja. Res pa je, da lahko na ta način sušimo le manjše količine, pečico in dehidrator pa moramo greti kar več ur, preden bodo narezani plodovi dovolj suhi.
V olju dlje obstojen
Za sušenje so primerne sorte, ki imajo manj semen in vsebujejo čim manj vode, na primer pelati, lahko pa sušimo tudi druge mesnate sorte. Tako kot za druge vrste konzerviranja izberemo zdrave in zrele plodove, jih prerežemo na pol, če so manjši, večje pa na kolobarje. S prerezano plastjo navzgor jih položimo na pladenj dehidratorja oziroma na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko. Potresemo jih z grobo soljo in damo sušiti. V pečici naravnamo temperaturo na 50 stopinj Celzija, lahko tudi malo več, vendar ne več kot 70. Tako se bo paradižnik sušil dan ali celo dva, odvisno od sorte in velikosti kosov.
Pečico segrejemo na petdeset stopinj.
Za primerjavo, na soncu bo suh približno v enem tednu. Vmes ga sploščimo s prsti, da se bo enakomerno sušil. Običajno ga sušimo brez začimb, razen soli, seveda, lahko pa ga premažemo s strtim česnom in potresemo z zelišči. Posušenega spravimo v papirnate ali bombažne vrečke, lahko tudi v steklene kozarce. Mehkejše kose je bolje nadevati v steklene kozarce, preliti z oljčnim oljem, pri tem pazimo, da ne bo zračnih mehurčkov. Olje lahko prav tako začinimo. Paradižnik v olju in dobro zaprtih steklenicah bo obstojen več let, v vrečkah, torej na zraku, pa precej manj. Najbolje ga je uporabiti v enem letu, največ dveh.
