Ko živalim pomagajo roke
V veterini se je osteopatija začela uporabljati v 70. letih prejšnjega stoletja. Ena od terapevtk za živali v Sloveniji je Špela Suhač, dr. vet. med., ki pojasnjuje, da organizem obravnava kot celoto in vpliva na skelet, sklepe, mišice, fascije ter druge organe.
Pisana množica pacientov
K njej pripeljejo pse, ki šepajo, težko vstajajo, težje hodijo po stopnicah, težje skačejo, trpijo za posledicami akutnih poškodb ali okrevajo po operacijah. Pogosto se nanjo obračajo skrbniki zdravih, predvsem športnih psov in konjev, ker si želijo preprečiti morebitne motnje v gibljivosti.
Osnove terapije za živali so enake kot pri ljudeh, a ker živali ne znajo govoriti, jih je treba dobro opazovati.
"Po pogovoru s skrbnikom in pregledu živali ocenim, kakšne so poškodbe in kako pomagati. Osnove terapije za živali so enake kot pri ljudeh, a ker živali ne znajo govoriti, jih je treba dobro opazovati. Biti moramo zelo rahločutni, da začutimo spremembe v napetosti in gibljivosti tkiv. Terapijo prilagajam posamezni živali in opazujem njen odziv," je povedala Suhačeva, ki je pri prvem stiku z živaljo najbolj pozorna na gibanje in stojo, na to, kako se usede ali uleže in kako se vede.
Živali dovzetnejše kot ljudje
"Skrbnik žival dobro pozna, ve za njene težave in lažje opazi spremembe med terapijo ali po njej. Po potrebi mu pokažem tehnike, ki jih lahko izvaja doma, s čimer pomaga pri celotnem procesu kurative ali preventive. Sodelovanje skrbnika je pomembno tudi, kadar je v namen okrevanja treba prilagoditi aktivnosti ali prehrano živali," poudarja terapevtka. "Živali se na terapijo odzivajo hitreje kot ljudje. Bolj so senzibilne, ne razmišljajo o tem, kaj morajo čutiti, zaznavajo le, kaj jim prija," odzive svojih pacientov niza veterinarka, ki največkrat obravnava pse in konje. Načeloma živali nikoli ne zavrne, možne pa so situacije, ko presodi, da je v terapijo treba vključiti dodatne preiskave, sodelovati s konvencionalno veterino ali uporabiti druge metode.
Močna, a ne vsemogočna
"Ko je enkrat spremenjena struktura tkiva, zlasti kosti, ga ni več mogoče vrniti v prvotno stanje. Tedaj je treba okrepiti delovanje podpornih tkiv in sprostiti posledice sprememb ter tako izboljšati gibanje. Zgodi se, da se kakšna žival ne odzove, ali je odziv najprej dober, nato se stanje spet poslabša. Običajno se pozneje izkaže, da je v ozadju težav z gibali vzrok, ki ni rešljiv s pomočjo osteopatije." Ta tudi ni primerna pri zlomih, odprtih ranah, septičnih stanjih, krvavitvah in hudih poškodbah hrbtenice. "Te je treba najprej sanirati, pozneje pa je dobrodošla osteopatija, ki se dopolnjuje z drugimi oblikami alternativnega in konvencionalnega zdravljenja," prednosti in meje osteopatije niza Suhačeva, ki klasične veterine ne prakticira, vendar z njo v prid zdravju in dobrobiti živali, ki sta njihov skupni cilj, tesno sodeluje.
