Kaj z zelenimi paradižniki: se z njimi res lahko zastrupimo?
Temperature so jeseni prenizke, da bi paradižniki še lahko zoreli, zato jih mnogi vrtnarji odstranijo, zavržejo. Tako naredijo prostor na gredi za druge vrtnine, ki jih je jeseni še mogoče sejati ali saditi.
Vendar pa kuharske izkušnje kažejo, da je tudi zelene paradižnike mogoče pripraviti na številne načine, in jedi so prav okusne. Seveda ne moremo skuhati rdeče omake, juhe ali sataraša, tudi za solato zeleni plodovi niso primerni, saj imajo v primerjavi z zrelimi precej pust okus, vendar pa lahko iz njih pripravimo nadvse zanimive jedi, tako sladke kot slane. Predelamo jih v marmelado ali čatni, namaz, vložimo v kis.
Nekoliko jih lahko dozorimo tudi v kleti.
Zlasti se obnesejo v kombinaciji z drugo zelenjavo, na primer papriko, zeljem, čebulo in fižolom, ki skupaj sestavljajo imenitno vloženo solato, ki bo še kako prav prišla v zimskih dneh. Narežemo jih na centimeter debele rezine in paniramo v moki, jajcih in drobtinah ter ocvremo v vročem olju. V skrbi za zdrav obrok lahko panirane pečemo v pečici ali v cvrtniku na zrak. Skratka, pripravimo jih podobno kot bučke ali jajčevce. V prihajajočih hladnih dneh bo teknila juha iz paradižnikov, okusna bo tudi omaka za testenine.
Jedi iz zelenega paradižnika imajo svojstven okus, seveda se nedozoreli plodovi ne morejo primerjati z zrelimi, vendar je škoda, da bi jih zavrgli, zlasti če so na vrtu ostale večje količine. V tem primeru jih poberemo in ustrezno skladiščimo, podobno kot zrele. Zložimo jih v zabojčke, ki smo jih obložili s časopisnim papirjem, in spravimo v klet ali shrambo. V ugodnih razmerah, če bo v prostoru toplo, to pomeni temperatura 20, še bolje 25 stopinj, bodo še celo nekoliko dozoreli, se obarvali in malce zmehčali. Naj še povemo, da je skrb, da bi se zastrupili, kot je veljalo nekoč, povsem odveč.
