Izražanja čustev se moramo naučiti
Bodi pridna in ne jokaj! Če ne boš ubogal, bo mamica žalostna. Nehaj trmoglaviti, ker se to ne spodobi! Strah je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Ničesar se ti ni treba bati. Zveni znano?
V tradicionalni slovenski vzgoji je veliko prepovedi povezanih z doživljanjem in izražanjem čustev, pravi univ. dipl. socialna delavka in specializantka transakcijsko-analitične psihoterapije Maja Koren Kocjančič iz Ljubljane.
Začne se pri starših
Za ustrezen odziv na otrokova čustva se morajo starši najprej soočiti s svojimi prepričanji o sprejemanju in izražanju čustev. Pogosto se šele z novim znanjem o vzgoji in starševstvu zavejo, da ne ravnajo spoštljivo in v korist svojega otroka. Naučiti se morajo drugačnega odziva, nato pa vaditi in tako spreminjati neustrezne navade, ki so jih prevzeli od svojih staršev.
»S takšnimi izjavami poskušajo odrasli otroka pomiriti ali potolažiti oziroma ga opogumiti, ko ga je strah ali je žalosten, vendar mu s tem hkrati sporočajo, da je doživljanje čustev strahu, jeze in žalosti neustrezno, negativno ali slabo.« Tako začne otrok čustvo doživljati kot nesprejemljivo ali neželeno, zato ga začne dušiti ali prekrivati. Ponotranji prepričanje, da so neprijetna čustva (jeza, bes, trma, ljubosumje, zavist) neprimerna, če želi ustreči odraslim in biti pohvaljen, pa jih mora potlačiti. Oblikuje denimo prepričanja: Dober sem samo, ko premagam strah in žalost; Jaz vplivam na počutje drugih; Če pokažem, da me je strah, bodo drugi mislili, da sem šibek; Jeza je slaba in škodljiva. V šoli otroci spoznajo le nekaj čustev – zlasti jezo, žalost, ljubezen, zavist. »Če temu dodamo še prepričanja tradicionalne slovenske vzgoje, da fantje ne jočejo, da se pridni otroci ne jezijo in da je trmo treba zatreti, je rezultat oseba, ki ne zna prepoznati svojih čustev, jih primerno izražati in se postaviti zase.«
Razločevati med čustvi in dejanji
Starši bi morali otrokom sporočati, da so vsa čustva dovoljena, da niso ne dobra ne slaba, ne pozitivna ne negativna, ampak preprosto so in imajo svoj namen. Otroka je treba naučiti ustreznega izražanja čustev, poudarja sogovornica iz Centra za krepitev samozavesti: »Nič ni narobe, če si jezna, ker ti sosedov fant ne posodi kolesa, razumem, kako se počutiš, a zato ni treba nanj kričati in ga zmerjati; poglejva, kako lahko jezo izraziš še drugače.«
Otrokova čustva torej sprejmemo in izrazimo razumevanje, nato pa skupaj najdemo ustrezen način za njihovo izražanje (Premisliva, kaj lahko narediš, ko občutiš močno jezo), namesto da izbruhnemo z neprimernim odzivom (Takoj nehaj kričati in se umiri! Pridne punce niso takšne! ali celo Pa kaj je s tabo?!).
Kritika otrokove osebnosti in omalovaževanje njegovih čustev sta nesprejemljiva. Žal starši pogosto tudi sami ne znajo izražati čustev, zato vzorec prenašajo naprej na svoje otroke. Verjamejo, recimo, da se moramo ob doživljanju čustva (denimo jeze) vesti na določen način (na primer kričati), a to ne drži, saj imamo možnost izbire načina izražanja čustev. Vedno se začne pri nas samih, pravi Maja Koren Kocjančič, zato se moramo učiti tudi čustvene pismenosti.
Pomembno se je zavedati, da imamo možnost izbire, kako bomo izrazili neko čustvo.
