VESOLJE
Vzorec zemeljskega izvora
Delček je nastal ob trku Zemlje z nebesnim telesom. S površja so ga pobrali astronavti Apolla 14.
Odpri galerijo
Vzorec z Lune je pravzaprav z Zemlje.
Raziskovalci so potrdili, da so našli najstarejšo kamnino zemeljskega izvora – na Luni! Na Zemljo so jo leta 1971 pripeljali astronavti v okviru programa Apollo. Točnejše Apolla 14. Verjetno je odletela z Zemlje, in sicer kot posledica močnega trka z nekim nebesnim telesom pred približno štirimi milijardami let.
»Najdba je izjemna, saj nam pomaga pri razumevanju vpogleda v zgodnji razvoj Zemlje pa tudi kozmičnega bombardiranja, ki mu je bil naš planet izpostavljen v zori nastanka življenja,« pravi David Kring z Lunarnega in planetarnega inštituta v Houstonu. Biologi ocenjujejo, da naj bi se življenje na Zemlji pojavilo pred med 3,8 in 4,1 milijardami let.
Raziskovalna skupina, ki sta jo vodila Jeremy Bellucci iz švedskega muzeja naravne zgodovine in Aleksander Nemchin z avstralske univerze Curtin, je analizirala vzorce z Lunine površine, ki so jih zbrali člani odprave Apolla 14 na začetku februarja 1971. Raziskovalci so ugotovili, da je en vzorec kamnin delček, težak dva grama, sestavljajo ga kremen, ortoklaz in cirkonij; te snovi so na Luni redke, a nekaj povsem običajnega na modrem planetu.
Kemična analiza je razkrila, da je delček kristaliziral v okolju, bogatem s kisikom in pri temperaturi, ki naj bila skladna s tisto pod površino Zemlje v njenem zgodnjem razvojem stanju. Podatki, ki so na voljo, namigujejo, da je fragment kristaliziral pred 4 ali celo 4,1 milijarde let, in to 20 kilometrov globoko pod površino zemlje. Kmalu zatem je bil izstreljen v vesolje kot posledica udarca nekega nebesnega telesa.
Potovanje po vesolju ga je pripeljalo do Lune, ki je bila takrat našemu planetu trikrat bližje kot danes. Delček je bil nato izpostavljen še dodatnim obremenitvam na Luni: zaradi trka z Luninim površjem se je delno stalil in deloma zakopal, kar naj bi se zgodilo pred 3,9 milijarde let. Pred 26 milijoni let naj bi ga izkopal naslednji trk nekega nebesnega telesa in ga spravil na površino našega naravnega satelita.
No, ta trk je ustvaril tudi krater Cone premera 340 metrov, katerega okolje so raziskovali astronavti poleta vesoljske ladje Apollo 14. Raziskovalci so prepričani v zemeljski izvor prastarega fragmenta, to je najbolj enostavna razlaga, pravijo. S tem namigujejo, da je lahko nastanek Lune in njene notranjosti mogoče videti v drugačni luči na drugačen način.
Alan Shepard je na Luni sestavljal opremo.
»Najdba je izjemna, saj nam pomaga pri razumevanju vpogleda v zgodnji razvoj Zemlje pa tudi kozmičnega bombardiranja, ki mu je bil naš planet izpostavljen v zori nastanka življenja,« pravi David Kring z Lunarnega in planetarnega inštituta v Houstonu. Biologi ocenjujejo, da naj bi se življenje na Zemlji pojavilo pred med 3,8 in 4,1 milijardami let.
Raziskovalna skupina, ki sta jo vodila Jeremy Bellucci iz švedskega muzeja naravne zgodovine in Aleksander Nemchin z avstralske univerze Curtin, je analizirala vzorce z Lunine površine, ki so jih zbrali člani odprave Apolla 14 na začetku februarja 1971. Raziskovalci so ugotovili, da je en vzorec kamnin delček, težak dva grama, sestavljajo ga kremen, ortoklaz in cirkonij; te snovi so na Luni redke, a nekaj povsem običajnega na modrem planetu.
Astronavti Apolla 14 Alan B. Shepard ml. (na sredini), Stuart A. Roosa, levo, in Edgar D. Mitchell FOTOGRAFIJE: Nasa
Kemična analiza je razkrila, da je delček kristaliziral v okolju, bogatem s kisikom in pri temperaturi, ki naj bila skladna s tisto pod površino Zemlje v njenem zgodnjem razvojem stanju. Podatki, ki so na voljo, namigujejo, da je fragment kristaliziral pred 4 ali celo 4,1 milijarde let, in to 20 kilometrov globoko pod površino zemlje. Kmalu zatem je bil izstreljen v vesolje kot posledica udarca nekega nebesnega telesa.
Vzorec sestavljajo kremen, ortoklaz in cirkonij, ki so na Luni redki, zato pa običajni na Zemlji.
Potovanje po vesolju ga je pripeljalo do Lune, ki je bila takrat našemu planetu trikrat bližje kot danes. Delček je bil nato izpostavljen še dodatnim obremenitvam na Luni: zaradi trka z Luninim površjem se je delno stalil in deloma zakopal, kar naj bi se zgodilo pred 3,9 milijarde let. Pred 26 milijoni let naj bi ga izkopal naslednji trk nekega nebesnega telesa in ga spravil na površino našega naravnega satelita.
Vzorci, golf in telepatijaApollo 14 je proti luni poletel 31. januarja 1971, odprava je trajala 9 dni, to je bilje tretji pristanek človeka na Luni. Na krovu so bili astronavti Alan Shepard (drugi polet v vesolje) in novinca Stuart Roosa in Edgar Mitchell. Cilj je bilo višavje Fra Mauro (ime je dobilo po 80 kilometrov širokem kraterju), ki naj bi ga obiskal Apollo 13, a mu zaradi tehničnih težav in reševanja astronavtov ni uspelo. Shepard in Mitchell sta zbrala 42,8 kilograma različnih vzorcev, za prevoz tovora po površini so astronavti uporabljali preprost voziček. Mimogrede: Shepard je kot prvi igral golf na Lunini površini, Mitchell pa naj bi kot prvi izvajal poskuse nadčutne zaznave (ESP) in telepatije.
No, ta trk je ustvaril tudi krater Cone premera 340 metrov, katerega okolje so raziskovali astronavti poleta vesoljske ladje Apollo 14. Raziskovalci so prepričani v zemeljski izvor prastarega fragmenta, to je najbolj enostavna razlaga, pravijo. S tem namigujejo, da je lahko nastanek Lune in njene notranjosti mogoče videti v drugačni luči na drugačen način.
