Oporišče v vesolju: obiskalo ga je že skoraj 250 potnikov

Zamisel o oporišču v vesolju je stara, še iz časov pred začetkom vesoljske dobe. Z njo se je ukvarjal Rus Konstantin Ciolkovski, še bolj jo je izdelal naš rojak Herman Potočnik Noordung. Prvo vesoljsko postajo so dolgo snovali in nato tudi izdelali Sovjeti. Poletela je leta 1970 pod imenom Saljut 1. Sledili so Američani s Skylabom, še več Saljutov, nato postaja Mir; Američani so želeli imeti postajo Freedom, Rusi pa Mir-2, a so sklenili kompromis in vesoljsko postajo najprej poimenovali Alfa, potem pa Mednarodna vesoljska postaja.

Dvajsetega novembra 1998 je iz Rusije poletela raketa Proton, ki je nosila prvo sestavino novega oporišča. Šlo je za modul Zarja. Tega je glavni industrijski izvajalec zahtevnega programa, letalsko-vesoljska družba Boeing, na nenavaden način kupil od Rusov. S tem so bili izpolnjeni prvi pogoji, ki so omogočali bivanje posadke v zahtevnih razmerah. Drugega novembra 2000 je prva ekspedicija začela redno in stalno bivati na oporišču, to so bili astronavt William Shepard in kozmonavta Jurij Gidzenko in Sergej Krikalev. V naslednjih letih se je večinoma z ameriškimi letali vrste shuttle dostavljalo nove module, ki so bili namenjeni različnim raziskavam. A brez električne energije ne gre, tako je zdaj na krovu zelo veliko ogromnih plošč s sončnimi celicami, ki ta vir tudi zagotavljajo. Upravljanje zdaj že res velikega oporišča poteka iz dveh središč na Zemlji (Rusija in ZDA), nadzor nad njim pa morajo imeti tudi posadke na krovu, in to s pomočjo različnih računalnikov. Kot pri vsaki napravi se tudi pri vesoljskem oporišču dogajajo takšne ali drugačne okvare. Da jih odpravijo, morajo astronavti opraviti izstop in sprehod v vesolje.
Bivanje v vesoljskih razmerah ni enostavno, saj so res izredne, poleg tega je posadka izpostavljena sevanju. Obstaja tudi možnost trka z meteoritom ali vesoljskimi odpadki, ki se jim morajo občasno ogniti, kar je zahteven manever – tako za astronavte kot nadzornike na Zemlji.


Da lahko astronavti, kozmonavti in občasno gostujoči turisti preživijo, je seveda treba zagotoviti stalno oskrbo z osnovnimi dobrinami: vodo, kisikom, hrano, oblačili in drugimi potrebščinami. To dovažajo ruska tovorna vesoljska ladja Progress, japonski HTV in ameriški Dragon in Cygnus. Slednja za Naso v vesolje pošiljata zasebni družbi SpaceX in Northrop Grummann. Shuttle ne dovaža več tovora, ker so ga leta 2011 upokojili, večkrat na leto do postaje poletijo ruski Progress in Dragon ter Cygnus, ki dostavijo od dve toni in pol do tri tone tovora. Japonski HTV običajno poleti enkrat na leto. Ta veliki mednarodni vesoljski laboratorij je namenjen zelo različnim in povezanim raziskavam, ki segajo od proučevanja vedenja različnih materialov v vesoljskih razmerah, kemije, fizike, bioloških snovi, zdravil do enostavnih in tudi zapletenih živih bitij, skupaj s človekom. Nasa je že izrazila željo, da bi v prihodnosti preživeli več časa v vesolju. Seveda pa je to odvisno od možnosti mednarodnih partnerjev. Glede na to, da postaja deluje in se jo uporablja že 22 let, se pojavljajo tudi vprašanja, kdaj bo končala delo. Omenja se leto 2025, kar je precej zgodaj. Boeing je v svoji študiji omenil, da bi lahko postaja dočakala tridesetletnico, nekateri celo menijo, da bi lahko delovala do leta 2030.

Dolga je skoraj 73 metrov, široka 109 metrov in tehta 420 ton, kroži na povprečni oddaljenosti 400 kilometrov s hitrostjo 28.000 kilometrov na uro oziroma 7,77 kilometra na sekundo. Izgradnja je doslej stala približno 150 milijard dolarjev, kar pomeni, da bo za naslednjih pet ali deset let treba zagotoviti še kar nekaj milijard dolarjev. O tem bodo seveda odločili mednarodni partnerji, ki se vsako leto večkrat sestanejo. Kot zdaj kaže, naj bi delovala še vsaj pet let. Razen če se zgodi kaj nepredvidenega na političnem (da se partnerji sprejo in razidejo) ali tehničnem področju: tako hude okvare in poškodbe, da jo bo treba zapustiti in čim bolj varno spraviti iz Zemljine orbite. Možnosti za omenjeno je sicer malo, a nihče ne ve, kaj se lahko zgodi. Na vesoljski postaji je bivalo 249 potnikov iz 19 držav, nekateri so jo obiskali večkrat. Trenutno so gori trije prebivalci 64. ekspedicije, ameriška astronavtka Kate Rubens in ruska kozmonavta Sergej Rižikov in Sergej-Kud Sverčkov.