Izpoved mame brutalno usmrčenega ukrajinskega vojaka Saše pretrese in šokira
Pred dnevi je po spletu zaokrožil posnetek usmrtitve, na katerem je ukrajinski vojak Oleksandr (42) vzklikal »Slava Ukrajini!«, čemur so sledili streli ruskih vojakov.
Njegova mama je to videla na Facebooku, ko je bila doma na kavču in se je zlomila. »Samo zakričala sem: Saša! Saša! To je naš Saša!«, pripoveduje Praskovia Mihalovna (67).
Nemški Bild je v Ukrajini našel mamo, katere edinec je po zaslugi šokantnega posnetka postal simbol ukrajinskega odpora. Njegov zadnji klic je prejela 29. decembra. Dan kasneje je Oleksandr izginil na fronti v vzhodni Ukrajini. »Rekel mi je 'pazi nase, mama!'. Nikoli mi ni rekel, da je bil na prvi bojni črti.«
Na tisoče žalujočih se je danes na kijevskem trgu Majdan poklonilo vojnemu heroju Dmitru Kocjubajlu, bolj znanemu pod vzdevkom Da Vinci, ki naj bi ga Rusi ubili v bitki za mesto Bahmut. Pogrebne slovesnosti sta se nepričakovano udeležila tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski in finska predsednica vlade Sanna Marin. Dmitro Kocjubajlo je bil 27-letni prostovoljni borec s klicnim znakom Da Vinci, ki je vodil bataljon, imenovan Da Vincijevi volkovi. Orožje je vzel v roke leta 2014, ko se je pridružil skrajno desnemu nacionalističnemu gibanju Desni sektor in se začel boriti proti proruskim separatistom na vzhodu Ukrajine.
Oleksandr se je bojeval na vzhodu, v Soledarju, najbolj krvavem bojišču, kjer so se Ukrajinci branili pred Wagnerjevimi plačanci. Življenje človeka, ki je zaradi posnetka postal heroj v Ukrajini, prikazuje vso nesmiselnost vojne med državama, ki sta bili nekoč tako blizu druga drugi.
Ko je Lensk v Rusiji leta 2001 poplavilo, je Oleksandr želel pomagati Rusom v tej katastrofi. Takoj je šel tja. V Rusiji je spoznal tudi ženo. Njegov sin, ki danes živi v Nemčiji, se je rodil v Rusiji.
A 20 let pozneje Rusi na bojišču brutalno usmrtijo Oleksandra, čeprav se je že predal, grozljiv dogodek pa posnamejo ruski vojaki. Njegova mati Praskovia pravi: »Mi in Rusija smo bili povezani. In zdaj nas ubijajo. Kako bi jim lahko odpustili?«
»Vnuk je jokal in govoril 'to je moj oče, prepoznal sem ga, kako kadi, kako stoji, to je naš oče',« skozi solze še pove mati ubitega Ukrajinca.
Družina upa, da bodo ljudje, ki so ustrelili Oleksandra, nekoč odgovarjali za svoja dejanja. »Rada bi jih pogledal v oči. Kakšni ljudje so lahko tako grozni? Iz neposredne bližine so ustrelili neoboroženega človeka. Konec koncev imajo tudi matere, žene in otroke.«
