Žlikrofi imajo obliko Napoleonovega klobuka

Tik pred vstopom v novo leto smo postali bogatejši za štiri nove vpise v register nesnovne kulturne dediščine. V tem so svoje mesto dobili: izdelovanje panjev in čebelnjakov, priprava idrijskih žlikrofov, vzreja čebeljih matic kranjske čebele in piparstvo ali fajfarstvo.

Posebnost slovenskega čebelarjenja in edinstven element slovenske kulturne krajine so čebelnjaki z vanje zloženimi Albert-Žnidaršičevimi panji (AŽ-panji). V nasprotju s svetovnim čebelarstvom, ki uporablja na prostem postavljene nakladne panje, več kot 90 odstotkov slovenskih čebelarjev uporablja AŽ-panj, ki ga zlagajo v čebelnjake. Ta panj ima za naš način čebelarjenja številne prednosti. Čebelnjaki se po pokrajinah sicer razlikujejo, vendar ima t. i. slovenski čebelnjak že več stoletij svojo značilno obliko. Izhaja iz osrednje Slovenije in ga je v svojem delu Popolni nauk za vse čebelarje leta 1772 opisal že Anton Janša. V Sloveniji je registriranih skoraj 14.000 čebelnjakov, kar priča o množičnosti čebelarjenja in navezanosti na čebelarjenje v čebelnjakih.

Slovensko čebelarstvo ima zelo bogato tradicijo. Vanjo spada tudi vzreja čebeljih matic. Čebelarji spodbujajo ohranjanje biotske raznovrstnosti in ravnovesja v naravi, saj so razvoj, tehnologija in spremljanje posameznih lastnosti čebelje družine pogoj za uspešno vzdrževanje populacije kranjske čebele, ki je slovenska avtohtona vrsta.

Samo še dva fajfarja

Piparstvo ali fajfarstvo je ročno izdelovanje rezljanih in različno okrašenih lesenih pip ali fajf za kajenje tobaka. Nekdaj razširjeno piparsko obrt, katere izdelki so bili rezultat mojstrskega znanja v tehnološkem in oblikovnem smislu in hkrati malodane obvezna simbolna sestavina narodnega moškega kostuma, gojita le še dva mojstra. Na eni strani jo tako lahko štejemo za ogroženo dediščino, na drugi pa se danes tehnologija izdelovanja pip uporablja za izdelavo drugovrstnih predmetov, kar to obliko nesnovne dediščine ohranja živo.

Kot pravi etnolog Boris Orel, je izdelovanje pip na Gorjušah v Bohinju, gorjuško piparstvo, ali kakor pravijo v tem kraju, fajfarstvo, ena naših najstarejših pa tudi najbolj samosvojih domačih lesnih obrti. »Žal gorjuška obrt z leti vedno bolj propada, a se je pri tem obdržala na svoji stari tradicionalni ravni glede kakovosti izdelkov in tudi ni ostala brez novih zanimivih potez,« meni Orel.

Včasih so jih jedli za praznike

Idrijski žlikrofi, s krompirjevim nadevom polnjene testenine v obliki klobuka, so kot tradicionalna jed rudarske Idrije danes znani po celotni Sloveniji pa tudi za njenimi mejami. Njihova receptura in način priprave se ohranjata in prenašata predvsem znotraj družin med predstavniki različnih generacij. Kot kulinarična posebnost imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju raznolike turistične ponudbe v lokalnem okolju in krepitvi identitete tamkajšnjega prebivalstva.

Nekoč so jih izdelovali v rudarskih družinah v Idriji in ožji okolici, danes pa jih za lastne potrebe izdelujejo doma in v restavracijah, za prodajo pa tudi v manjših zasebnih podjetjih na širšem območju Idrije in Cerknega. Prodaja zamrznjenih iz leta v leto narašča. Idrijski žlikrofi so od leta 2002 na ravni Evropske unije zaščiteni kot zajamčena tradicionalna posebnost. Od leta 2010 so kot zaščiten proizvod vpisani tudi v register pri Evropski komisiji. Proizvajalce in ljubitelje idrijskih žlikrofov združuje Društvo za promocijo in zaščito idrijskih jedi, ki je bilo ustanovljeno leta 1999 v prizadevanjih za izboljšanje kakovosti in zaščite lokalnih tradicionalnih jedi ter njihove promocije. Organizira dogodke, delavnice in tečaje ter izdaja publikacije. Med prireditvami je največja Praznik idrijskih žlikrofov, ki poteka vsako leto konec avgusta v Idriji.

Arhivskih virov, ki bi pričali o izvoru idrijskih žlikrofov, je malo, med prvimi je o njih že leta 1860 pisal Peter Hitzinger v publikaciji Živosrebrni rudnik Idrija (Das Quecksilber Bergwerk Idria). Domačin Lado Božič v publikaciji Naš idrijski kot (1936) pravi, da so bili žlikrofi na mizi le ob pomembnejših dnevih, omenja pa krompirjeve, mesne, iz kisle repe, z bakalco, zabeljene z ocvirki in žlikrofe z masleno zabelo masovnikom.

Raziskovalec idrijskih šeg Karl Bezeg jih je označil za najbolj priljubljeno in daleč naokrog znano jed. V svojih zapisih (1954) se je opiral na pripovedovanja ljudi iz obdobja med letoma 1840 in 1850, glede izvora jedi pa je navajal več informacij – po eni naj bi jed v Idrijo prinesla rudarska rodbina Wernberger iz Slovaške okoli leta 1814. Ljudsko izročilo pravi, da naj bi po obliki spominjali na Napoleonov klobuk, kar jih prav tako umešča v čas Napoleonovih vpadov v Idrijo na začetku 19. stoletja.