BIVŠI MINISTER NAD KPK

Zalar trdi, da je Gorenak pritiskal, namočil državnega sekretarja

Objavljeno 15. april 2015 14.34 | Posodobljeno 15. april 2015 14.44 | Piše: K. K.

Bivši notranji minister Aleš Zalar, ki mu KPK očita koruptivnost, našteva imena ljudi, za katere je prepričan, da so mu jo zagodli.

Po pregledu spisa pri KPK ugotavljam, da se v spisu KPK nahaja več dokumentacije o političnih pritiskih Vinka Gorenaka na KPK kot listin, ki jih je KPK uporabila kot dokaz, piše Aleš Zalar.

LJUBLJANA – Ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo vodi Boris Štefanec, da je pri kadrovanju svojega bivšega državnega sekretarja Boštjana Škrleca ravnal koruptivno, očitno jezijo bivšega pravosodnega ministra Aleša Zalarja. Medijem je posredoval svoj zapis, v katerem po točkah niza krivice, ki naj bi se mu v postopku zgodile, in našteva imena tistih, ki so povzročili ugotovitev ali pa je niso mogli preprečiti, da je ravnal koruptivno. Zapis začenja z ugotovitvijo, da se je očitano koruptivno dejanje, v

Cerar: Zadeva je resna

Premier Miro Cerar poziva državnotožilski svet, naj se čim prej sestane na temo očitkov generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju o koruptivnosti. V pogovoru s pravosodnim ministrom Goranom Klemenčičem sta namreč oba ugotovila, da je po zakonu državnotožilski svet tisti, ki mora sprejeti prvo odločitev.

»Zadeva je resna, ima resen odziv v javnosti in prav je, da v skladu s svojimi pristojnostmi državnotožilski svet oceni, kako huda je ta zadeva, in poda predlog za ustrezne postopke,« je dejal Cerar.

STA

katerem se je znašel skupaj z generalnim državnim tožilcem Zvonkom Fišerjem, dogajalo pred več kot tremi leti.

Zaslišanje v kavarni

Zalar pravi, da »v nasprotju z določbami Zakona o upravnem postopku mi kot obravnavani osebi v tej zadevi KPK še vedno ni niti poskusila vročiti ugotovitev, ki jih je objavila na svoji spletni strani, iz česar sklepam, da teh ugotovitev sploh ne bom prejel. Po pregledu spisa pri KPK ugotavljam, da se v spisu KPK nahaja več dokumentacije o političnih pritiskih Vinka Gorenaka na KPK kot listin, ki jih je KPK uporabila kot dokaz.«

Bivši minister se je obregnil tudi ob postopke. Piše: »KPK je brez zakonskega pooblastila in v nasprotju s postopkovnimi navodili Vrhovnega sodišča RS izvajala tajni dokazni postopek in zasliševala priče, ki sem jih predlagal tako, da je zaslišanje potekalo na prostem, v kavarni pod ploščadjo Maximarketa v Ljubljani. Namesto zapisnika o zaslišanju prič je nekdanji uslužbenec KPK in sedanji državni sekretar na ministrstvu za pravosodje Darko Stare brez podlage v zakonu izdelal uradni zaznamek o razgovoru s pričami, ki ga je KPK v nasprotju z Zakonom o upravnem postopku uporabila kot dokaz.«

Napake današnjega ministra Klemenčiča

Bivši pravosodni minister se je lotil tudi svojega naslednika Gorana Klemenčiča. Pravi, da je, ko je bil še šef komisije, ta »v tem postopku izvajala policijska pooblastila, ne da bi ji državni zbor taka pooblastila podelil z zakonom, in je s tem očitno prekoračila svoje pristojnosti. Klemenčičeva KPK je osnutek ugotovitev, ki mi je bil pred dvema letoma poslan v izjavo, sprejela v nezakoniti sestavi dveh članov senata, od katerih eden sploh ni imel zakonskega pooblastila za odločanje, ker ni imel opravljenega izpita iz Zakona o upravnem postopku, kar je zakoniti pogoj za odločanje.«

Alma Sedlar ni mogla odločati

Ugotavlja tudi, kdo v postopku ni mogel sodelovati: »Štefanečeva KPK je končne ugotovitve ponovno sprejela v nezakoniti sestavi dveh članov, pri čemer je bilo tretji članici KPK Almi Sedlar onemogočeno sodelovanje pri odločanju. Pri odločanju dveh članov KPK je sodeloval tudi predsednik KPK Štefanec, ki bi se moral po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije izločiti zaradi pristranosti, saj bi lahko šlo za njegov revanšizem do generalnega državnega tožilca, ker slednji Štefaneca ni podprl kot kandidata za tožilca. KPK v nasprotju z izrecnimi postopkovnimi navodili vrhovnega sodišča ni ugotavljala materialne resnice v skladu z določbami Zakona o upravnem postopku in me ni zaslišala kot osebo, ki je obravnavana zaradi korupcije, čeprav sem ji izrecno podal tak dokazni predlog.«

KPK je, tako meni Zalar, »kljub opozorilu na spremembo sodne prakse, do katere je prišlo z odločbo ustavnega sodišča U-I-42/12-15 z dne 7. 2.2013, oprla svoje ugotovitve na očitno protiustavno razlago Zakona o državnem tožilstvu, po kateri lahko na isto delovno mesto dva povsem različna državna organa (minister za pravosodje, državnotožilski svet) imenujeta ali s tega mesta razrešita kandidata za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva.«

Iz vsega navedenega Zalar sklepa, da so »osebe, ki so delovale v imenu in za račun  KPK, zavestno ravnale protipravno in morda tudi koruptivno, zato bom v nadaljevanju sprožil vse potrebne postopke«.

Deli s prijatelji