Visoko nad tlemi služijo evre za reševalno opremo

LJUBLJANA – »V zgodovini delovanja naše postaje gorskega reševanja se je dogajalo marsikaj, naši člani pa so bili in so še danes paleta izjemnih posameznikov, ki jih je združila humanitarna nota,« pove načelnik GRS Ljubljana Brane Žorž, ki je na tem mestu že od leta 1998: »Med njimi najdemo zdravnike, bančnike, učitelje, vojake, policiste, pisan nabor poklicev, vsak od članov je dodal svoj košček v mozaik trdnosti postaje iz prestolnice, kar je ostala navada še danes, ko imamo 102 člana, operativna je polovica.«

Med drugimi sta člana ljubljanske postaje Roman Robas, dolgoletni vodnik našega pohoda Sto žensk na Triglav, pa Tone Sazonov - Tonač, znan po prvem zimskem vzponu čez Čopov steber, tudi novinarji so bili gorski reševalci, med njimi Jože Hudeček, ki je opravil prvo neposredno javljanje ob Aljaževem stolpu vrh Triglava v televizijski eter leta 1978. Ne sme se pozabiti na dr. Miha Potočnika, legendo slovenskega alpinizma in nekdanjega predsednika Planinske zveze Slovenije, ali Marjana Keršiča Belača, kiparja, predavatelja in osvajalca Trisula III v prvi jugoslovanski odpravi v Himalajo leta 1960, ki je, zanimivo, na pot odplula kar z ladjo z Reke.

»Nemara zaradi predhodnikov, ki so imeli znanje in hkrati energijo, se je njihova vizija prenesla v današnji čas. Tako z največjim zadovoljstvom poleg našega osnovnega poslanstva opravimo tudi kakšno netipično gorniško dobrodelno delo. Delujemo preventivo, sodelovali smo tudi pri dobrodelni akciji enega slovenskih trgovcev, smo redni gosti v vrtcih in šolah, kjer imamo predstavitve dejavnosti, organiziramo predavanja o varni hoji v gorah poleti in pozimi, sodelujemo s Športno zvezo Ljubljana in podobno,« razloži načelnik GRS Ljubljana.


Ena od značilnosti članov postaje iz prestolnice je njihovo delo na višinah. »Del sredstev za delovanje društva pridobivamo po utečenih virih, predvsem iz Uprave RS za zaščito in reševanje ter Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, ki gredo prek naše Gorske reševalne zveze Slovenije. Res pa je, da dodatno zaradi svojega znanja ter izurjenosti, predvsem pa pripravljenosti poprijeti za delo opravljamo določena specifična dela, predvsem na višinah, kjer zaslužimo kakšen evro več za delovanje naše postaje. Tako smo bili celo gledališki delavci, skoraj tri mesece smo izvajali tehnično varovanje z enim od igralcev v predstavi. Višinska dela nam res niso tuja.«


Po nekaterih stavbah v Ljubljani visijo veliki reklamni panoji. Najbolj izpostavljeni so na Celovški ulici, na silosih Žita v BTC in objektu na Dunajski cesti, in sicer za avtomobilske trgovce in servise. »Objekti v zasnovi niso bili namenjeni temu, tako da se ob vzpostavljanju sidrišča, ki je osnova za varno delo, poslužujemo tistega, kar je na voljo na strehi. Treba je nameniti pozornost trdnosti, kar zagotavlja varnost,« pove Žorž in o silosih v BTC pove, da so izjemno težaven objekt.

»Po namestitvi sidrišča sledi spuščanje po vrveh, odstranjevanje starega panoja in dvig novega, velikosti tudi 600 kvadratnih metov. To je zelo veliko jadro, in kadar je vreme slabo, vetrovno, je to izjemno delikaten posel. Tudi jaz sem občutil moč vetra, ko sem bil na vrvi. Ko se je sila narave uprla v reklamni pano in me je odneslo z njim, sem se počutil kot listič na drevesu, ki ga hoče veter odtrgati.«


Čeprav nevarno, pa je prav nameščanje velikih reklamnih panojev pomemben vir financiranja delovanja društva GRS Ljubljana: »S temi sredstvi lahko nabavimo dodatno tehnično reševalno opremo, tudi medicinsko, zdravniške nahrbtnike ali osebno zaščito in poplačamo servis za vozila. Nazadnje smo iz tega vira nabavili osebna tehnična varovala grilon, za varovanje na sidrišču,« sklene Brane Žorž in dodaja: »Letos nas čaka še nekaj dela z reklamnimi panoji.«