Verze koval že kot najstnik
Potem ko jim je neurje prekrižalo prvotne načrte in jim v sredo, 25. maja, ni uspelo organizirati pesniško-glasbenega recitala, sta Ustanova dr. Šiftarjeve fundacije in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih tokrat pripravili zanimiv program ob ponovni izdaji pesniške zbirke Ivana Vaneka Šiftarja.
Dragi Vanek, človek nikoli ne živi dovolj dolgo, da bi mogel reči, da ga ne more nič več presenetiti.
Marsikdo niti ni vedel, da je bil dr. Vanek Šiftar, ki je, mimogrede, ustanovitelj omenjenega vrta spominov in tovarištva, pobudnik ter soustanovitelj Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, tudi pesnik. In univerza je leta 1998 ob Vanekovi 80-letnici izdala njegovo pesniško zbirko Pobiram orumenele liste. Tokrat so s pesniško-glasbenim recitalom pod vedrim nebom, v naravnem okolju vrta spominov počastili ponatis omenjene pesniške zbirke.
Pismo predsednika
Na prijetnem druženju v čudovitem, cvetočem vrtu v Petanjcih je podpredsednik ustanove Marjan Šiftar dosedanjemu predsedniku Ernestu Ebenšpangerju izročil listino častnega predsednika. S tem ga je nagradil za 24-letno odlično predsednikovanje. Navzoče sta pozdravili tudi prof. dr. Etelka Korpič Horvat in prof. dr. Darja Senčur Peček s pravne fakultete v Mariboru.
Čudovit in pester recitatorsko-glasbeni program so uprizorili dijakinje in dijaki Gimnazije Murska Sobota.
Čudovit in pester recitatorsko-glasbeni program so uprizorili dijakinje in dijaki Gimnazije Murska Sobota pod vodstvom mentorjev prof. Tadeje Filo in mag. Tomija Bušinoskega ter ugledni cimbalist Andi Sobočan. V programu, ki ga je s sodelavci pripravila Irma Benko, je voditelj Boštjan Rous med drugim prebral kratek zapis takratnega predsednika Repubilke Slovenije Milana Kučana v pismu prijatelju Vaneku ob izidu prve izdaje Porumenelih listov julija 1998: »Dragi Vanek, človek nikoli ne živi dovolj dolgo, da bi mogel reči, da ga ne more nič več presenetiti. Tudi in še najmanj ljudje, četudi jih dobro pozna, so njegovi znanci in prijatelji. Upal bi si trditi še pred dnevi, da te dovolj dobro poznam, ko je prišlo vabilo za slovesnost ob izidu tvoje pesniške zbirke, tvojih pesmi.«
Pesniški življenjepis
Knjiga Pobiram orumenele liste je pesniški življenjepis ali sintetična pesem o čustvenih, duhovnih in nacionalno političnih prepletih pesniškega subjekta v samem sebi in v dialogih z družbo, je izraz njegove življenjske radosti in moči pa ljubezni do besede, s katero je zajemal radost in bolečino bivanja in lepotna doživetja v pokrajini ob Muri.
Orumeneli listi niso porumeneli listi, ampak so glas intimno in družbeno intenzivno bivajočega, včasih tudi otožno zamišljenega, v glavnem pa upornega kritičnega pesniškega subjekta, ki čuti lepoto pokrajine in ki ne skriva niti svojih niti bližnjih čustvenih in socialnih prepadov, izpoveduje jih prizadeto, z neposredno besedo, včasih tudi s simbolom.
Ivan Vanek Šiftar, pravnik, pedagog, publicist, družboslovec, politik, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, ustanovitelj Vrta spominov in tovarištva v Petanjcih, je bil rojen 26. maja 1919 v Petanjcih, umrl pa je 8. novembra 1999 v Murski Soboti. Zavzemal se je tudi za kulturno in znanstveno sodelovanje s tujino. Poleg številnih aktivnosti je skrbno ohranjal in razvijal ljubezen do narave, in sicer v Vrtu spominov in tovarištva, ki ga je uredil na svoji domačiji. Za vrt je kot ustanovitelj z družino skrbel 50 let, se z veliko vnemo posvečal drevesom in grmovnicam z vseh koncev sveta, saj te na svoj način gotovo izražajo željo po skupnem miroljubnem sožitju ljudi in narave. Prav tako je bil pobudnik ter soustanovitelj Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, ki z mnogimi aktivnostmi nadaljuje njegovo tradicijo še danes. Ta je med drugim v sodelovanju s pravno fakulteto v Mariboru poleg drugih publikacij izdala že tri t. i. Šiftarjeve zbornike (2001, 2010, 2019).
Ti »listi« so sporočilo realista, ki ne pobega pred stvarnimi življenjskimi stanji, razmerami, kot pesniška resničnost so sporočila in klici idealista, humanista, ki vabi in zadolžuje spoznavati in čutiti sebe, spoznavati in čutiti drugega, z besedo bogatiti sebe in bližnjega, bogatiti lastno in človečnost bližnjega. Vanek je začel besede zlagati v verze že kot najstnik. Prag javnosti je kot sedemnajstletnik prestopil z objavljenimi v prvem letniku Mladega Prekmurca v letih 1936–37, za katerega je Miško Kranjec pozneje zapisal, da je pomenil dokončno vključitev Prekmurja v »slovenski občestveni svet«.
Nepozaben dogodek v petanjskem vrtu so prisotni gostje od blizu in daleč zaključili s prijetnim druženjem s posladki gostoljubnih domačink – članic društva Sončnice in seveda tudi tekočih dobrotah ...
