Ukrajincem Milan podaril berila za drugi razred (FOTO)
Arhitekt Milan Kovač, ki je dal pred dvema mesecema na svoje stroške ponatisniti po 500 izvodov abecednika in prvega berila v ukrajinskem jeziku in jih predal begunskemu centru v Logatcu in Humanitarnemu centru Rdečega križa Slovenije ljubljanskega območnega združenja, se je odločil za novo dobrotniško akcijo.
82-letni Milan Kovač, ki je po katastrofalnem potresu v Nepalu v odročni vasici Birta Deurali s pomočjo svoje družine, kolega arhitekta Petra Kerševana in več slovenskih podjetij na lastne stroške postavil 200.000 evrov vredno štirirazredno šolo za 100 otrok, se je za novo akcijo odločil že konec marca letos, ko so k nam prišli prvi ukrajinski begunci.
Prepričan je bil, da se jih bo večina po vojni vrnila v Ukrajino in da je prav, da se najmlajši naučijo pisanja in branja ukrajinščine že pri nas, saj jim te izobrazbe naše šole ne morejo dati.
Poskrbel še za drugošolčke
Ker je njegova »predšolska« akcija doživela izjemen uspeh (večino predšolskih abecednikov in prvih beril begunskim družinam razdeljujejo v Osnovni šoli osmih talcev v Logatcu in ljubljanskem humanitarnem centru RKS), se je odločil, da bo dal ponatisniti tudi 150 ukrajinskih knjig za drugi razred osnovne šole (učbenik za pisane črke). Tudi te je že predal omenjeni osnovni šoli, od koder so jih po seznamih ministrstva za šolstvo najverjetneje že začeli razdeljevati družinam, ki so pri nas tudi s šolskimi otroki nastanjene v logaškem begunskem centru ali na Debelem Rtiču oziroma v drugih slovenskih občinah.
K že drugemu ponatisu ukrajinskih učbenikov ga je spodbudilo tudi zahvalno pismo, ki ga je konec aprila prejela Karmen Cunder iz OŠ osmih talcev v Logatcu od Caterine Ciuk iz vrtca Miškolin v Trstu. V njem se je najprej zahvalila za darilo, nato pa zapisala še: »Ko je mamica Oksana dobila knjigi v roke, sprva ni mogla razumeti, kaj ji ponujam. Ko je končno razbrala in ugotovila, da je napisana v njenem jeziku, je stisnila knjigi na prsi in objela hčerkico. Tako sta čepeli v objemu in se nežno pozibavali, da so stopile vsem solze v oči ... Nato ni mogla verjeti, da sta prav zanjo in da ju lahko odnese.«
K že drugemu ponatisu ukrajinskih šolskih učbenikov ga je spodbudilo tudi zahvalno pismo, ki ga je konec aprila prejela Karmen Cunder iz OŠ osmih talcev v Logatcu od Caterine Ciuk iz vrtca Miškolin v Trstu.
Zatem pa je Caterina dodala, da so tudi naši otroci malo prelistali knjigo in so jo hoteli dobiti tudi oni. Rekla jim je, da jo lahko dobi le tisti, ki govori v ukrajinščini. In oni so vsi rekli: »Da, da, da. Vidiš, da govorimo kot Daša.«
