IZPOVED

»Tudi če danes umrem, bom umrl s čisto vestjo. Ubil nisem nikogar!«

Objavljeno 15. januar 2015 10.00 | Posodobljeno 15. januar 2015 09.27 | Piše: D. P.

Zdravnik Ivan Radan je poudaril, da mu je hudo in težko predvsem zaradi bolnika in njegove družine.

Dr. Ivan Radan.

LJUBLJANA – »Nikoli si nisem predstavljal, da bo situacija eskalirala v take konfuzne vode in nepričakovane prevrate,« je sinoči za TV Slovenija priznal zdravnik dr. Ivan Radan, ki naj bi imel na vesti smrt 83-letnega pacienta v UKC. Z odmerkom kalija naj bi mu pomagal umreti.

Danes bodo javno objavljeni izsledki interne preiskave. Dogodek bomo spremljali v živo. 

Brez obdukcije

»Nobene evtanazije ni bilo,« je v pogovoru za današnje Delo zanikal, da bi pokojniku s svojo odločitvijo pomagal na drugi svet. »Tistega dne je bil bolnik v končni fazi življenja,« je nadaljeval Radan, ki se je po razkritju dogodka znašel v navzkrižnem ognju. Ob takih dogodkih se po navadi opravi obdukcija. Radan se zanjo ni odločil. »Nisem se odločil za obdukcijo, ker je bil vzrok smrti povsem jasen.« Podobno kot Radan so ravnali tudi njegovi kolegi, obdukcije niso odredili. Zdravnik trdi, da je bolniku, ki je težko dihal in bil v stiski, olajšal stanje s sedativi.

Na vprašanje, zakaj se ni odločil za obdukcijo, ki bi ga razbremenila kakršne koli domnevne krivde za smrt pacienta, o kateri se zdaj govori, je zdravnik za oddajo Odmeve pojasnil, da sester ni hotel vpletati. »V primeru, da bi sestre bile izpostavljene temu, bi verjetno krivdo na neki način preložili tudi nanje. Tega nikakor nisem želel. Jaz se za obdukcijo nisem odločil, ker je bil zame vzrok smrti povsem jasen. Že naslednji dan so kolegi izvedeli, da je infuzija kalija tekla, ves čas sem govoril, je tekla, nisem razlagal, kam. Glejte, kalij je izjemna provokacija, na katero je treba skočiti nemudoma, v trenutku. Žal se to ni zgodilo. Za obdukcijo je bil naslednji dan dopoldne do 11. ure še čas, da bi jo kolegi odredili.«

In tudi to, da obdukcija ni bila opravljena, je bila provokacija, je še dodal.

Ni odvisnik

Priznava, da so mu v zdravniški zbornici ponudili strokovno pomoč, a jo je zavrnil. Za izkazano podporo in pomoč je hvaležen dr. Možini. Zanikal je, da je odvisnik. »Nikoli nisem bil. Vsi zdravniki in kolegi lahko potrdijo, da sem delal dobro.« Za konec je poudaril, da mu je hudo in težko predvsem zaradi bolnika in njegove družine. »A tudi če danes umrem, bom umrl s čisto vestjo. Ubil nisem nikogar!«

In kaj pričakuje od kolegov? Etični odziv, da osmislijo njegovo zgodbo, da se vživijo, kaj je hotel z njo povedati. 

Deli s prijatelji