Sredi srditih bojev vzklila ljubezen

LJUBLJANA – Spominska slovesnost ob stoletnici bojev za severno mejo, ki je sočasno v nemščini in slovenščini potekala na pokopališču v Velikovcu na avstrijskem Koroškem, je potrdila, da se v zadnjih letih v odnosih med vnuki in pravnuki tedanjih nasprotnikov dogaja globok premik.

Prireditev je s pomočjo prevajalca Manuela Juga, novega predsednika Zveze slovenskih kulturnih organizacij, vodil Arno Manner, ki je kot štajerski vojaški poveljnik med osamosvajanjem Slovenije dobro sodeloval z našo teritorialno obrambo.
 

Premirje ni prineslo miru

Ob koncu leta 1918 so vojaki – nekaj tednov prej še skupaj v avstrijskih uniformah na italijanski fronti – vzdolž jezikovne meje na južnem Koroškem in Štajerskem obrnili puške drug proti drugemu. Slovenci, zvesti generalu Maistru, in nemško opredeljeni brambovci pod svojo zastavo so se spopadli za ozemlja, do katerih, so oboji menili, imajo vso pravico. Spomladi 1919, po prodoru vojske kraljevine SHS do Vrbskega jezera, so bili boji ustavljeni z odločitvijo, naj o usodi velikega dela južne Koroške odloči plebiscit. Na njem je večina, z njo tudi številni Slovenci, po siloviti propagandi bolj zaupala republiki kot kraljevini.

V vmesnem obdobju so oboji poskrbeli za svoje padle. Pred nekaj leti pa se je razkrilo, da je na pokopališču v Velikovcu v skupnem grobu s štirimi koroškimi brambovci ostalo tudi dvanajst Maistrovih borcev. Pogovori v okviru t. i. Konsenzne skupine med Marjanom Šturmom, dolgoletnim predsednikom ZSKO, in Josefom Feldnerjem, predsednikom Heimatdiensta s sodelavci, so med drugim pripeljali do odločitve, da bi kot dokaz izboljševanja odnosov ob tem edinstvenem skupnem grobu tudi skupaj počastili spomin na padle obeh strani.

Ta drzna pobuda, dana v času potrpežljivega iskanja skupnih točk, ki bi po desetletjih nesoglasij in sovražnosti olajšale sobivanje obeh narodnih skupnosti, je bila prvič uresničena pred šestimi leti. Na pol v tajnosti se je komemoracije udeležila peščica pripadnikov obeh skupin, razšli pa so se odločeni, da se ob naslednji obletnici spet dobijo. Nato jih je bilo vsako leto več. Tako pripadnikov civilnodružbenih skupin kot uradnih zastopnikov strank, državnih ustanov in Cerkve – z družnim nastopom velikovškega župnika in evangeličanskega pastorja.

Letošnje slovesnosti se je kljub dežju udeležilo dobrih 200 povabljenih z obeh strani meje. Pred častno stražo avstrijske vojske ob spomeniku klečečega brambovca, ki s svojo mrko pojavo ponazarja surovost časov, v katerih so ga postavili, so se med drugimi razvrstili velikovški župan, avstrijska veleposlanica v Sloveniji Sigrid Berka in Milan Predan, naš generalni konzul v Celovcu.

V prvi vrsti so stali še Marjan Šturm, Vladimir Ovnič iz Zveze društev generala Maistra, ter predsednika Društev koroških Slovencev v Mariboru in Ljubljani, zgodovinarja Daniel Grafenauer in Janez Stergar, ki je bil že na prvi komemoraciji. Prišla je tudi vrsta častnikov avstrijske vojske, z naše strani pa uniformirana skupina veteranov gorniške enote.

Ob premišljenih nagovorih politikov so prireditvi dali novo razsežnost mladi, usmerjeni v prihodnost. V obeh jezikih so svoja razmišljanja, kdo pravzaprav so in kateri identiteti pripadajo, razgrnili dijaki celovške slovenske gimnazije in velikovške gimnazije Alpe Jadran. Še bolj čustven je bil nastop Gašperja Stražišarja iz walfdorske gimnazije v Ljubljani, ki je dejal, da ne verjame v brezosebno zgodovino.

Povedal je, da je pravnuk učitelja in etnologa Vinka Möderndorferja, ki je pred sto leti prav v teh krajih spoznal svojo bodočo ženo, prababico Marijo – strojepisko pri generalu Maistru – tako da je tudi pravnuk tukajšnjih spopadov! Njegove besede so več kot simbolno zaokrožile spominjanje na viharni čas, ki je bil sredi bojev in preganjanja tudi čas ljubezni in življenja …

Prireditev sta spremljala pihalni kvartet in pevski zbor iz Grebinja. Slišati je bilo nekaj kitic slovenskih koroških pesmi in po vrhu nemški prevod Prešernovega pozivanja k spravi in dobremu sosedstvu v Zdravljici – kar se med nemško govorečimi Korošci v javnosti najbrž še ni zgodilo. Spominska slovesnost se je tako iztekla v dogodek, ki si ga še pred desetletjem ni bilo mogoče niti predstavljati.


Ustvarili so ga ljudje različnih, a v pomembnih točkah skupnih pogledov na nestrpno in sovražno, tudi krvavo preteklost. Združila jih je misel, ki je to približevanje omogočila, in je bila v obeh jezikih zapisana tudi na vencu: »Skupaj se spominjamo žrtev na obeh straneh. Umrli so v veri v svojo domovino.«