POT V PRETEKLOST
Skozi Antonijev rov 500 let v preteklost
Živo srebro iz idrijskega rudnika je omogočilo razvoj moderne družbe.
Odpri galerijo
V topilnici predstavijo izjemno poučno zgodbo o kemijskem elementu Hg (živo srebro). FOTOGRAFIJE: Boštjan Fon
Sredi Idrije je mogočna bela zgradba, imenovana Šelštev. Skozi težka železna vrata je vhod v Antonijev rov iz leta 1500, ki slovi kot najstarejši ohranjen vhod v rudnik v Evropi in je tudi najstarejši del idrijskega rudnika.
Pod Idrijo so začeli kopati zaradi zlata. Legenda pove, da je kmet Škafar leta 1490 na območju Idrije med nalivanjem vode v škaf odkril samorodno živo srebro. Ta je edina tekoča kovina, ki raztaplja zlato, cink in mnogo drugih kovin ter tvori zlitine; le železo, tantal, volfram in platina so izjeme. Tisti čas, ko je Škafar živel na Idrijskem, je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Drugi za njim so jo raziskali in zavojevali, ob tem pa odkrili mnogo rudnikov zlata. Iz rude, bogate z zlatom, so prav s pomočjo živega srebra in kemijskih postopkov pridobili najžlahtnejšo kovino.
Idrija je bila druga največja proizvajalka živega srebra na svetu, takoj za španskim rudnikom Almaden; oba so 30. junija 2012 uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine. Poleg samorodnega živega srebra je ta še v cinabaritni rudi, ki je je bilo pod Idrijo več stoletij dovolj, ne le za pridobivanje zlata, temveč tudi za uporabo v medicini, laboratorijski tehniki, kozmetiki in elektrotehniki. Zato je Idrija omogočala razvoj kapitalizma, smo med drugim slišali, preden smo se v rudarskih opravah odpravili v podzemlje po stopinjah prednikov.
Pet stoletij so garali pod zemljo, vse dokler cene živega srebra niso strmoglavile. Poslovanje rudnika so oteževali še čedalje strožje okoljevarstvene zahteve ter visoki stroški zaradi vedno večje globine odkopavanja in nizke vsebnosti živega srebra v rudi. Leta 1977 je bila sprejeta odločitev o postopnem zaprtju rudnika, zadnja rotacijska peč za pridobivanje živega srebra iz cinobaritne rude pa je ugasnila septembra 1995. Približno 1300 rudarjev je bilo v časih največjega razcveta na delu v temnem podzemnem pasu med kraškim in alpskim območjem, po zaprtju rudnika pa se mesto ni zlomilo. Zaradi močne industrije se lahko občina Idrija pohvali z eno najnižjih stopenj brezposelnosti v Sloveniji, med aktivnimi prebivalci občine je manj kot šest odstotkov brezposelnih. Med največja podjetja v idrijski občini spada po Sloveniji in tujini uveljavljeni Kolektor.
Osem rudarjev je še zaposlenih v rudniku. Ti poznajo vsako skrivnost in vsak kot v rudniku ter pomagajo razgrniti mogočno zgodbe Idrije. Obisk Antonijevega rova dopolnita ogled rudniške topilnice in šilce geruša, alkoholnega napitka iz zelišč. Da, tudi to vam ponudijo pod zemljo, seveda v zmernih količinah, tako da vas glava zaboli, samo če snamete čelado in se srečate z izjemno nizkim stropom v rovu.
Pod Idrijo so začeli kopati zaradi zlata. Legenda pove, da je kmet Škafar leta 1490 na območju Idrije med nalivanjem vode v škaf odkril samorodno živo srebro. Ta je edina tekoča kovina, ki raztaplja zlato, cink in mnogo drugih kovin ter tvori zlitine; le železo, tantal, volfram in platina so izjeme. Tisti čas, ko je Škafar živel na Idrijskem, je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Drugi za njim so jo raziskali in zavojevali, ob tem pa odkrili mnogo rudnikov zlata. Iz rude, bogate z zlatom, so prav s pomočjo živega srebra in kemijskih postopkov pridobili najžlahtnejšo kovino.
Pod morsko gladinoV poltisočletnem rudarjenju so pod mestom izkopali 700 km rovov, ki segajo do globine 382 m, torej tudi pod morsko gladino. Z več kot 13 odstotki svetovne proizvodnje je idrijski rudnik po količini pridobljenega živega srebra drugi največji tovrstni na svetu. Leta 1968 je jeklenka živega srebra (34,4 kg) dosegla ceno 780 evrov, čez osem let, leta 1976, pa le 65 evrov po današnjem menjalnem tečaju.
Pot v preteklost
Pet stoletij so garali pod zemljo, vse dokler cene živega srebra niso strmoglavile. Poslovanje rudnika so oteževali še čedalje strožje okoljevarstvene zahteve ter visoki stroški zaradi vedno večje globine odkopavanja in nizke vsebnosti živega srebra v rudi. Leta 1977 je bila sprejeta odločitev o postopnem zaprtju rudnika, zadnja rotacijska peč za pridobivanje živega srebra iz cinobaritne rude pa je ugasnila septembra 1995. Približno 1300 rudarjev je bilo v časih največjega razcveta na delu v temnem podzemnem pasu med kraškim in alpskim območjem, po zaprtju rudnika pa se mesto ni zlomilo. Zaradi močne industrije se lahko občina Idrija pohvali z eno najnižjih stopenj brezposelnosti v Sloveniji, med aktivnimi prebivalci občine je manj kot šest odstotkov brezposelnih. Med največja podjetja v idrijski občini spada po Sloveniji in tujini uveljavljeni Kolektor.
Zadnja rotacijska peč za pridobivanje živega srebra iz cinobaritne rude je ugasnila septembra 1995.
Osem rudarjev je še zaposlenih v rudniku. Ti poznajo vsako skrivnost in vsak kot v rudniku ter pomagajo razgrniti mogočno zgodbe Idrije. Obisk Antonijevega rova dopolnita ogled rudniške topilnice in šilce geruša, alkoholnega napitka iz zelišč. Da, tudi to vam ponudijo pod zemljo, seveda v zmernih količinah, tako da vas glava zaboli, samo če snamete čelado in se srečate z izjemno nizkim stropom v rovu.
