SLEDOVI ČASA
Še postelje so si naredili sami (FOTO)
Na kostelskem gradu razstavili etnološko zbirko Sledovi časa. Najstarejši eksponat je črna kuhinja iz začetka 19. stoletja.
Odpri galerijo
Roman Zupančič in Mojca Skender na grajskem obzidju FOTOGRAFIJE: Milan GlavonjiĆ
Za zidovi delno obnovljenega gradu Kostel, zaslužnega za vedno večjo etnološko in turistično prepoznavnost tega dela doline zgornje Kolpe, so dvema lanskima tematskima razstavama, o krošnjarstvu in turških vpadih, dodali še tretjo. Sledi časa je naslov etnološke zbirke, ki v besedi, še bolj pa z uporabnimi predmeti, večinoma od začetka 19. do sredine 20. stoletja, ki so jih našli po kmečkih domovih nekoč živahne kostelske pokrajine, slikovito priča o tem, kako so tu nekoč živeli naši predniki.
Zobu časa, kot je dejala Mojca Skender, vodja projekta, ki je povezal članice Društva kostelskih žena Nežica, jim je uspelo iztrgati okrog 160 predmetov krajevne identitete, s prepoznavno dodano vrednostjo, ki so predvsem neprecenljiv del kulturne dediščine. »Kostel je pred sto leti štel pet tisoč duš, na zadnjih volitvah le nekaj malega več kot 600. A izročil je v teh krajih ostalo toliko, da jih še vedno ohranjamo in postavljamo na ogled,« je Skenderjeva dejala med vodenjem po razstavi.
Ne le zbiranje, tudi razdelitev zbirke v prepoznavne sklope, ki so jih narekovali najdeni predmeti, je bila velik zalogaj za neutrudne podeželanke. Razstavo bogatijo tudi čudovita ročna dela, ki so dajala toplino skromnim domovom: zibelka, kuhinjski pripomočki ter mnoge unikatne najdbe, med katerimi izstopa ključavnica grajskih vrat, kovaški izdelek, po vsej verjetnosti izpod rok kovaškega mojstra iz Čabra, in še marsikaj, kar je povezano z bivalno kulturo. »Črna kuhinja je najstarejši del zbirke in spada v začetek 19. stoletja, prav tako predmeti v njej. Če se malo ozremo proti dvorišču, najdemo kmečko in obrtniško orodje. Vse to nam kaže, da so bile domačije samozadostne, ljudje so doma naredili vse, kar se je dalo, tudi postelje. Ta pred nami je očitno zdržala številne generacije,« je Skenderjeva, ki je bila skoraj tri desetletja poročevalka nacionalnega radia s kočevsko-ribniškega konca, razložila vsako razstavljeno podrobnost.
Kulturna dediščina je nekakšna kostelska osebna izkaznica in je pomembna sooblikovalka turistične ponudbe. Seveda je to tudi zbirka, ki je doprinos prostoru, v katerem živijo in ustvarjajo, članice Društva kostelskih žena Nežica pa so jo v uporabo izročile tamkajšnjemu Zavodu za turizem in kulturo. Od začetka nastajanja zbirke je z njimi sodeloval tudi Roman Zupančič. Odtisi njegove restavratorske natančnosti so vidni na slehernem pohištvenem predmetu. Pri tem so mu veliko pomagale tudi Nežke, je dejal. »Sem že pozabil, kdaj in kje sem srečal tako navdihujoče punce, ki so hkrati ustvarjale, kuhale in pekle. Zbirka kaže na neki polpretekli čas, ki se sicer izgublja, a je k sreči v tem primeru ohranjen za prihodnje rodove,« je dejal o predmetih.
Porumenele fotografije, sveži ponatisi in ustna razlaga lokalne preteklosti odkritosrčnih turističnih vodnikov so izredno zanimivi za vsakega obiskovalca kostelskega gradu, kjer so lani skupaj s Pokrajinskim muzejem Kočevje na ogled postavili razstavo o krošnjarstvu, krošnjarskem patentu in kostajnarjih ter običajih, povezanih s to nekoč pomembno panogo preživetja ljudi v teh krajih, pred kratkim pa so jo dopolnili z vpogledom v kmetijsko in obrtniško ostalino.
Grad Kostel
Zobu časa, kot je dejala Mojca Skender, vodja projekta, ki je povezal članice Društva kostelskih žena Nežica, jim je uspelo iztrgati okrog 160 predmetov krajevne identitete, s prepoznavno dodano vrednostjo, ki so predvsem neprecenljiv del kulturne dediščine. »Kostel je pred sto leti štel pet tisoč duš, na zadnjih volitvah le nekaj malega več kot 600. A izročil je v teh krajih ostalo toliko, da jih še vedno ohranjamo in postavljamo na ogled,« je Skenderjeva dejala med vodenjem po razstavi.
Spomin na otroška leta: Vanda Bratož ob zibelki
Ne le zbiranje, tudi razdelitev zbirke v prepoznavne sklope, ki so jih narekovali najdeni predmeti, je bila velik zalogaj za neutrudne podeželanke. Razstavo bogatijo tudi čudovita ročna dela, ki so dajala toplino skromnim domovom: zibelka, kuhinjski pripomočki ter mnoge unikatne najdbe, med katerimi izstopa ključavnica grajskih vrat, kovaški izdelek, po vsej verjetnosti izpod rok kovaškega mojstra iz Čabra, in še marsikaj, kar je povezano z bivalno kulturo. »Črna kuhinja je najstarejši del zbirke in spada v začetek 19. stoletja, prav tako predmeti v njej. Če se malo ozremo proti dvorišču, najdemo kmečko in obrtniško orodje. Vse to nam kaže, da so bile domačije samozadostne, ljudje so doma naredili vse, kar se je dalo, tudi postelje. Ta pred nami je očitno zdržala številne generacije,« je Skenderjeva, ki je bila skoraj tri desetletja poročevalka nacionalnega radia s kočevsko-ribniškega konca, razložila vsako razstavljeno podrobnost.
Članice Društva kostelskih žena Nežica, ki jih vodi Vera Cimprič.
Kulturna dediščina je nekakšna kostelska osebna izkaznica in je pomembna sooblikovalka turistične ponudbe. Seveda je to tudi zbirka, ki je doprinos prostoru, v katerem živijo in ustvarjajo, članice Društva kostelskih žena Nežica pa so jo v uporabo izročile tamkajšnjemu Zavodu za turizem in kulturo. Od začetka nastajanja zbirke je z njimi sodeloval tudi Roman Zupančič. Odtisi njegove restavratorske natančnosti so vidni na slehernem pohištvenem predmetu. Pri tem so mu veliko pomagale tudi Nežke, je dejal. »Sem že pozabil, kdaj in kje sem srečal tako navdihujoče punce, ki so hkrati ustvarjale, kuhale in pekle. Zbirka kaže na neki polpretekli čas, ki se sicer izgublja, a je k sreči v tem primeru ohranjen za prihodnje rodove,« je dejal o predmetih.
160
predmetov se je znašlo v zbirki.
predmetov se je znašlo v zbirki.
Porumenele fotografije, sveži ponatisi in ustna razlaga lokalne preteklosti odkritosrčnih turističnih vodnikov so izredno zanimivi za vsakega obiskovalca kostelskega gradu, kjer so lani skupaj s Pokrajinskim muzejem Kočevje na ogled postavili razstavo o krošnjarstvu, krošnjarskem patentu in kostajnarjih ter običajih, povezanih s to nekoč pomembno panogo preživetja ljudi v teh krajih, pred kratkim pa so jo dopolnili z vpogledom v kmetijsko in obrtniško ostalino.
