Rimska nekropola propada, država pa gleda proč

V Šempetru v Savinjski dolini so v ponedeljek, 1. aprila, znova odprli arheološki park na prostem – Rimsko nekropolo. Obiskovalci se lahko tudi letos zgražajo nad propadajočimi grobnicami rimskih veljakov iz nekdanje Celeie, saj država od leta 2003, ko je park razglasila za državni spomenik, zanje še ni našla ustrezne zaščite pred uničujočim kislim dežjem iz Trbovelj, Šoštanja in Celja. Nekdaj beli marmorni nagrobni spomeniki in plošče so namreč marsikje že povsem počrneli ali jih prekrivajo alge.

Čeprav so ostanki šempetrske Rimske nekropole, kjer so med letoma 1952 in 1964 na dveh ločenih lokacijah odkrili šest prazgodovinskih (iz 8. stoletja pred našim štetjem) in več kot 100 rimskih grobov iz 1. do 3. stoletja, ter 312 metrov dolgo in z jarkoma vred kar devet metrov široko rimsko »avtocesto«, drugi največji ohranjen arheološki park v Evropi, država še vedno išče le izgovore, zakaj spomeniki v njem nezadržno propadajo.

Jezni na državo

Ivica Čretnik, predsednica Turističnega društva Šempeter, ki z enim zaposlenim in več prostovoljci skrbi za čiščenje in košnjo travnikov v parku, vodenje turistov po njem, prekrivanje spomenikov s provizorično zimsko zaščito pred kislim dežjem in zmrzaljo ter za pobiranje vstopnine, pravi, da ji je hudo, ker to pomembno dediščino upravljajo prostovoljci. Nekropola je državni spomenik le formalno, v resnici pa se za njeno vzdrževanje država sploh ne meni. Da park ni v še slabšem stanju, gre po njenem mnenju zasluga številnim prostovoljcem, ki skrbijo vsaj za lepo okolico. Žal je tudi obisk vse slabši.Park si je v boljših časih (med letoma 1973 in 1988) ogledalo od 13.000 do 18.000 obiskovalcev na leto, zadnjih deset let pa le še okoli 8000.



Žalski župan Janko Kos je bil v kritiki države in njenih organov, ki naj bi poskrbeli za ustrezno strokovno podporo in zaščito Rimske nekropole, še ostrejši. Občina lahko poskrbi le za promocijo te znamenitosti, medtem ko vzdrževanje in zaščita državnih spomenikov ni njihova naloga. Meni, da je bilo dovolj že to, da sta bila občina Žalec kot upravljavka parka in TD Šempeter kot podizvajalec glavna pobudnika in pripravljavca projekta urejanja sodobnega arheološkega parka Šempeter in da je občina poskrbela za večino nalog, povezanih z razpisom Norveškega finančnega mehanizma za sofinanciranje 5,5 milijona evrov vredne preureditve parka in zaščite spomenikov z nadstreški. Žal mu je, da so leta 2014 financiranje tega načrta z evropskim denarjem zavrnili, a kaj več, kot da občina še naprej ohranja postavko za sofinanciranje tega projekta za kakšen drug evropski razpis, naj od nje ne pričakujejo.


 

Zapleteno lastništvo

Vse skupaj še bolj zaplete dejstvo, da je lastnica zemljišča zahodnega dela parka Rimska nekropola Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), vzhodnega župnija Šempeter, lastnik spomenikov pa Pokrajinski muzej Celje. Ker je projekt Davida Mišiča, ki je na 22.800 kvadratnih metrih predvidel zaščito grobnic s steklenimi nadstreški, ureditev povezovalne poti do rimske ceste in obnovljenih tlorisov grobnic in manjših grobov mimo cerkve sv. Petra, gradnjo muzeja, doživljajskih parkov, prizorišč za razne programe in delavnice, obtičal v predalu, Kos predlaga, naj država takoj poskrbi vsaj za očiščenje spomenikov in njihovo zaščito pred vremenskimi vplivi. Zdajšnja ni niti strokovno najbolj sprejemljiva – strehe grobnic so prekrite s pocinkano pločevino, pred zimo pa jih ovijajo s snemljivimi zaščitnimi pregrinjali iz platna.



Konec letošnjega januarja je bil na celjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) sestanek za ureditev antične nekropole, a ni prinesel nič novega. Vsi so se le strinjali, da je Mišičev načrt primerna rešitev za propadajoče spomenike in arhitekturno skladen s prostorom Šempetra, se seznanili, da je ZVKDS prejel pobudo arhitektov Milana Kovača in Petra Kerševana, da se ju vključi v razprave o iskanju trajnih rešitev za zaščito spomenikov, da je občina Žalec v letošnjem proračunu za novelacijo projektne dokumentacije zaščite nekropole rezervirala 5000 evrov, da je SAZU še vedno lastnik zemljišč, kjer je antični park, in da prenosa zemljišč na Pokrajinski muzej Celje še vedno niso izvedli. Pravni službi občine Celje in ministrstva za kulturo namreč menita, da to ni možno.

Sprenevedanje ministrstva

Upravni direktor SAZU Zoran Mezeg je dejal, da je akademija že leta 2015 začela pogovore s Pokrajinskim muzejem Celje o prenosu lastništva, češ da bi bilo to v korist varstveni, ozaveščevalni, izobraževalni in promocijski dejavnosti muzeja. Lani pa jih je Pokrajinski muzej Celje po posvetu s pravno službo ministrstva za kulturo obvestil, da lastništva zemljišča ne more prevzeti. Na tem sestanku so na koncu sprejeli le predlog, »naj se v reševanje spomenika državnega pomena aktivno vključi ministrstvo za kulturo, da skupaj poiščejo ustrezne rešitve za zaščito in njegovo promocijo«. Ministrstvu za kulturo smo poslali več vprašanj, kako bodo zaščitili propadajoče antične spomenike, a niso odgovorili niti na eno. Zapisali so le, »da so se seznanili z zabeležko sestanka, da se zavedajo resnosti problematike in da bodo aktivno pristopili k reševanju težave«. Kaj nameravajo narediti za nujno zaščito spomenikov, kakšne rešitve bi podprli, kdo bi bili nosilci nalog in kakšni so roki za njihovo izvedbo, pa nismo izvedeli. Prav tako niso pojasnili, ali ima Restavratorski center ZVKDS strokovnjaka, ki bi v okviru rednega dela strokovno vsaj očistil rimske spomenike v Šempetru. Ali pa da vsaj pripravljajo javno povabilo/naročilo za najem strokovnjakov za ta dela.

Kaj bo čez pet let?

Robert Peskar, glavni konservator ZVKDS, je dejal, da je prenos lastništva zemljišča s SAZU na Pokrajinski muzej Celje problem, saj so javni zavodi običajno upravljavci, in ne lastniki. Čeprav je tudi SAZU oseba javnega prava, na podlagi 6. člena zakona o varstvu kulturne dediščine javne lastnine ne sme kar tako prodati ali pokloniti muzeju. Prav tako je ne sme podariti niti občini, saj potem ne bo več v državni lasti. Jasno pa je, da prenos z države na občino ne pomeni odtujitve nekropole, saj bi ta ostala v javni lasti.



Glede zaščite državnih spomenikov je Peskar dejal, da dokler ne bo sistemske rešitve financiranja varstva in ohranjanja, bodo v naši državi ogroženi tudi najbolj kakovostni primeri kulturne dediščine. In šempetrska nekropola je tak primer. V takem podnebju je ohranjanje spomenikov na odprtem oteženo in je treba dolgoročno razmišljati o celoletni zaščiti rimskih spomenikov – bolj ko bomo preprečevali vpliv negativnih dejavnikov na kamen, manj fizičnih posegov bo potrebnih na spomenikih. Restavratorske posege je treba načrtovati za vsak spomenik posebej, na osnovi predhodnih raziskav in sondiranj. Čeprav čiščenje alg, oblog, madežev ni nedolžna operacija, saj pomeni poseganje na originalno površino, se mu zdi smiselno, da bi direktne posege na spomenikih začeli izvajati čim prej, a šele ko bo zagotovljeno tudi njihovo nadaljnje hranjenje. Nanos danes poznanih hidrofobnih ali drugih zaščitnih sredstev nanje ni sprejemljiv in tudi zato je smiselna Mišičeva rešitev s prekritjem spomenikov. Žal čas ni na strani varuhov dediščine. Danijela Brišnik, vodja celjske enote ZVKDS, je leta 2014 po zavrnitvi projekta na norveškem skladu izjavila, »da je treba nekropolo zaščititi takoj, sicer čez deset let ne bomo imeli več o čem govoriti«. Pet let je mimo, doslej pa za strokovno zaščito niso naredili še nič.