Prevajalka prvič klesala in izklesala ptico

V okviru Javnega sklada za kulturne dejavnosti Slovenije (JSKD) so v Lesnem Brdu pripravili že 24. kiparsko delavnico, ki se je je udeležila desetina občanov, z željo preoblikovati kamen v izbrano podobo. Takšnih delavnic je pri nas kar nekaj, vendar je ta nekaj posebnega, saj že vseskozi poteka v naravnem okolju.

Leta 1997 so jo prvič pripravili v Kuclerjevem kamnolomu, ki je, mimogrede, zavarovan kot naravni spomenik, saj v svojih skladih skriva fosilizirane školjke. Zato so delavnico pozneje preselili v bližnji kamnolom Lesno Brdo v lasti podjetja Mineral, d. o. o. Kar nekaj let jo je vodila kiparka Alenka Vidergar, letos pa je vajeti ustvarjanja prvič prevzel kipar Zlato Rudolf iz Idrijske Bele, ki je ustvaril kar nekaj širši javnosti znanih podob, denimo Valvazorja na gradu Bogenšperk pri Litiji, Psoglavca v Sodražici, Marijo pred cerkvijo v Podutiku, živalske skulpture v Termah Olimia.

Roke so bile utrujene

Kiparska delavnica JSKD v kamnolomu je primerna tako za veterane, ki že znajo v ritmu udarjati po dletu in zelo natančno izklesati podobo, kot tudi za začetnike, ki prvič primejo kladivo v roke. Prvič je sodelovala tudi Lili Kovačič, veteranka kladovih delavnic, ki vešče uporablja tako kladivo in dleto kot električno kotno brusilko, s katero je treba res pazljivo ravnati, saj je lahko vrteča se brusilna plošča nevarna v neveščih rokah. Tokrat je Kovačičeva ustvarjala živalske podobe, polža in ježa. Prav tako je bila tukaj prvič prevajalka iz italijanščine Irena Ivelja, ki je praktično prvič prijela za kladivo in udarila po dletu. Povedala je, da se je v osnovni šoli že spogledovala s slikarstvom in umetnostjo, a jo je pot zanesla v druge vode. Preden je prišla v kamnolom Lesno Brdo, je nekaj let gnetla in oblikovala glino. »To je nekakšna predstopnja kiparjenja v kamnu.« Priznava, da je bila delavnica pri mentorju Rudolfu intenzivna. »Kladivo in dleto sem res držala prvič v rokah, a sem se hitro navadila. Kljub temu pa je bilo naporno. Sem v dobri kondiciji in uro ali dve s kladivom in dletom ne bi bil problem. A mi smo delali in klesali vsak dan osem ur, to pa je bilo naporno. Roke so bile precej utrujene.« V petih dneh ji je uspelo izklesati stilizirano ptico, s tem je bila neskončno zadovoljna. »Klesanje kamna je nekaj tako prvinskega in posebnega, da me je povsem prevzelo. Povsem drug svet kot sedenje za računalnikom.«



Na delavnici je ustvarjala tudi upokojena ekonomistka Tatjana Bolčič, ki se je začela posvečati umetnosti po upokojitvi. Znana je po svojih organskih, abstraktnih plastikah. Tokrat je ustvarila pokončno strukturo z rezami, ki se širijo iz središča na vse strani. Pove, da se je hitro navadila dleta in kladiva pa tudi električne kotne brusilke.

»Ugotovila sem, da je orodje zelo uporabno, čeprav moraš biti pri delu previden. Takoj sem šla in si jo kupila, tudi vse šajbe za kamen. Z njo sem lahko zelo natančna, pobrusim detajle, za katere bi porabila precej več časa. Žal pa mašinca ropota in se praši, zato jo lahko uporabim praktično samo na prostem in daleč od sosedov.«