Kroparske žeblje kovali tudi otroci (FOTO)

Kroparji, nekdanji izdelovalci znamenitih žebljev najrazličnejših velikosti, so močno navezani na svojo bogato preteklost. Ruda, les in voda ter železo in ogenj so bili stoletja temelj vzpona in napredka fužinarske kroparske komune, ki z več kot 700-letno tradicijo spada med najstarejše železarske kraje na Slovenskem.

V 18. in v začetku 19. stoletja je kroparsko fužinsko železarstvo doživljalo vrhunec. Drugo polovico 19. stoletja sta zaznamovala velika kriza in konec fužinarstva zaradi pomanjkanja domače železove rude, odmaknjenosti od glavnih prometnih poti ter konkurence industrijsko izdelanih žebljev in vijakov. Bili so torej vzponi in krize, toda imeli so svoje praznike in običaje. Nekateri od njih so se ohranili do danes.

Najpomembnejši je kovaški šmaren, ki ohranja bogato fužinarsko in s tem etnološko-zgodovinsko izročilo Krope. Njegovi začetki segajo v leto 1705, ko je sedem fantičev v gozdu nad Kropo našlo sliko kroparske Matere božje. Številni čudežni dogodki, povezani s čudodelno podobico, so Kroparjem narekovali gradnjo nove cerkve. Datum njene posvetitve, 2. julij 1729, je postal praznik vseh Kroparjev. To je praznik kovačev in kovačic, oglarjev in vseh drugih, ki so bili vajeni težkega vsakodnevnega dela ob razbeljenem ognju in kladivih. V jutranjih urah so najprej opravili božjo službo, nato pa so se poveselili z izleti v naravo, druženjem in zabavo.
 

Hrup in vročina

Namen praznika je ohraniti in predstaviti prikaz kovaškega vsakdana Krope, saj je to edinstvena zibelka kovaštva. Kovaški šmaren, letos so ga po njegovi oživitvi praznovali 26., je priložnost, da se ob športnih, kulturnih in zabavnih prireditvah zberejo Kroparji, tisti, ki živijo doma, in tisti, ki živijo drugje. »V praznovanje smo strnili kulturne, etnološke, športne, zabavne in družabne dogodke,« smo izvedeli pri organizatorjih, v Turističnem društvu Kropa.

»Tako kot v preteklosti je letošnje praznovanje zaznamovalo dogajanje, ki je povezano z razvojem železarske obrti in industrije v Kropi. Jamarji so na Jelovici nabrali železovo rudo, oglar je skuhal oglje, rudo smo pretalili v kovno železo in iz njega v vigenjcu skovali žebelj. Ker pa se zgodba tu ne konča, je umetnostni kovač skoval umetniško skulpturo, v tovarni pa so izdelali matico ali pa vijak. Da je bil občutek še bolj avtentičen, smo predstavili še staro fužinarsko hišo Fovšaritnico, kjer si obiskovalci lahko ogledajo, kako se je včasih živelo v Kropi.«

Ob obisku letošnjega kovaškega šmarna se najprej oglasimo v podjetju Uko Kropa, kjer so pripravili dan odprtih vrat. Spoznali smo delo zdajšnje generacije kroparskih kovačev. Miran Bertoncelj je bil v kovačiji zaposlen več kot 40 let: »Delo je precej težko, hrup je večkrat neznosen, udarci kovaških kladiv tudi, povrhu je tu še vročina zaradi razbeljenega koksa in oglja. A drugače ne gre. Izdelkom, ki jih napravimo, se pozna, da jih je ustvarila kovačeva roka.«

Kroparske hiše, ki so razpotegnjene na obeh bregovih potoka Kroparica, so bile nadvse privlačen izziv za člane Društva likovnikov Ljubljana, ki so s čopiči in barvami na svoja platna prenašali najrazličnejše motive stare trške Krope. Med njimi je bila Ljudmila Turk, upokojena učiteljica kitare, ki nam je povedala, da se je veliko učila na raznih tečajih in v slikarskih šolah: »Rišem pa skoraj vse, to je portrete in cvetje v različnih tehnikah, zelo blizu so mi grafične tehnike. Še posebno rada rišem otroke, v Kropi pa sem se odločila, da naslikam pejsaž s starimi hišami in cerkvijo nad njimi.«
 

Jedli le polento

Odpravili smo se še v vigenjc Vice, kjer so vse do leta 1952 kovali znamenite kroparske žeblje vseh oblik in velikosti. Vigenjc je edini ohranjeni tovrstni objekt v širšem delu Evrope. Člani dramske skupine Čofta so prikazali nekdanje življenje Kroparjev in pokazali, kako so nekoč kovali žeblje in kako naporno je bilo delo, tudi žensk in otrok. Otroci so bili stari osem ali devet let, ko so začeli pomagati v vigenjcu, pri dvanajstih pa so že samostojno kovali žeblje.


V taki kovačiji je bila zaposlena vsa družina: oče, mati in otroci, ki jih je bilo po navadi veliko, tudi do deset. Žebljarji so umirali mladi, saj so po večini dočakali starost največ 35 let. Jedli so skromno, največkrat pa je mati v vigenjcu skuhala lonec polente. Vsak je dobil nekaj žlic in to je bilo vse. K sreči so se žeblji dobro prodajali vse do uvedbe strojne izdelave konec 19. stoletja. Kroparji so imeli srečo, da so znali narediti toliko različnih vrst. Na primer tračnike ali kladivca, ki so jih uporabljali pri gradnji železniških prog. Potem so znani še žeblji planinčarji za podkovanje planinskih čevljev. Omeniti moramo še prav posebne 80 cm dolge žeblje, otante ali venecijane, s katerimi so povezali pilote ob gradnji hiš v Benetkah. Vsakega so kovali trije ljudje.

Letošnji kovaški šmaren je ponudil še vrsto drugih dogodkov. Ob vigenjcu so postavili talilno peč, predhodnico sodobnejših plavžev, in prikazali nekdanji način taljenja železove rude. V obeh gostilnah so med drugim ponudili značilno kroparsko žonto, kot golaž pripravljena jetrca, in fržolovc, pretlačen oziroma speštan fižol.