FOTO: V Dalmacijo z oljem, domov s šampioni

CEGLO – Briški oljkar Boris Marinič - Bose se je z velikega mednarodnega tekmovanja Maslina Split nedavno vrnil s toliko nagradami za svojih šest vrst oljčnega olja, da jih je komaj razporedil po veliki mizi degustacijske sobe na Ceglem. Skorajda bi ga malce hudomušno vprašali, ali je bil edini v konkurenci. Je živ dokaz, da je predanost delu vrlina, ki naposled daje rezultate.
Letošnja splitska Maslina je še eden od pomembnih mejnikov za Bose Oil, kakor so Mariničevi poimenovali blagovno znamko za svoje ekstra deviško oljčno olje. Boris se rad pošali, da so v Dalmacijo odšli z oljem, vrnili pa so se s šampioni. Njegova olja blend, briška črnica, belica, leccino, oblica in lepotica F. I. so prejela zlato medaljo in diplomo, leccino in belica plaketo in diplomo za najboljše ocenjeno sortno ekstra deviško olje, plaketo premium in diplomo za ekstra deviško oljčno olje z vsaj 95 točkami od možnih 100, pokal in diplomo šampion v razredu ekstra deviško oljčno olje tuje sorte in pokal ter diplomo vice šampion.

Ni slabo za upokojenega frizerja, ki pa je oljkar s srcem, dušo in telesom, enciklopedija oljkarstva. Na naslovno stran svojega predstavitvenega letaka je pod ime blagovne znamke zapisal še izrek rimskega cesarja Julija Cezarja Veni Vidi Vici in v tem slogu obiskal tudi nedavni 13. Festival vina in oljčnega olja v Šempasu. V svojo zbirko je dodal zlati medalji in diplomo za olje leccino ter istrska belica, dve plaketi in diplomo Top-10 za olje leccino in istrska belica, diplomo in naslov vice šampion za olje leccino ter šampion za olje istrska belica, ki je bilo hkrati šampion festivala.

Za briške oljkarje Bose pravi, da so še mladi, čeprav so že stari Rimljani na tistih gričih pustili pečat oljkarstva. To dolgo tradicijo je nato prekinila huda pozeba leta 1929, ki je pokosila skoraj vse oljke. Takratna italijanska oblast v tamkajšnjih krajih ni dovolila, da bi na novo posadili drevesa. To se je zgodilo šele leta 1978, ko je pobudnik renesanse oljkarstva v Brdih, nekdanji predsednik tamkajšnjega oljkarskega društva Bruno Podveršič, posadil nekaj oljk. Ker pa je bil Borisova stranka v frizerskem salonu, je slednji dobil informacije iz prve roke in nato kmalu uresničil še svojo željo. »Ko sem še kot otrok plezal po oljkah na počitnicah v Istri, sem vzljubil to drevo,« pravi: »Brici smo še začetniki na tem področju. Imamo pa veliko priložnost, čeprav z majhno kilometrino. Kar smo naredili v tem času, je že veliko.«

Pred četrt stoletja je tako očistil okolico hiše in posadil nekaj dreves in jih leto za letom dodajal po nekaj deset. Danes ima 350 oljk in 25 različnih sort. Vrsto let je družina »zgolj« vlagala olive, prva olja pa so na tekmovanja konkurenci postavili leta 2012.
»Oljkarsko v Brdih spada v svetovni vrh,« je pribil Boris Marinič. Kakopak ni govoril kar tja v en dan, saj lahko to podkrepi z dosežkom leta 2016, ko je v Veroni dosegel tretje mesto na tekmovanju Oscar Oil World Records. »Imamo najboljšo lego na svetu, ki je hkrati najbolj severna lega za oljko. Vpliv Mediterana nas tukaj še doseže, Korada pa ustavlja hladne vplive s severa.«

Toda kako se sploh pridela kakovostno oljčno olje? Kakšnih 30 odstotkov v tem postopku predstavljajo stroji. Ne pozabi se zahvaliti za delo oljarni Sandija Babiča. Prav oljar in njegova ekipa namreč predstavljajo naslednjih 30 odstotkov. »Vse drugo je naše delo,« pravi. V čem je potem razlika? »Treba je napeti mišice. Vsak ima neke svoje poteze, vsak dela malce drugače. Pri sajenju gnojenju, rezu, prešanju, filtriranju, posodi, čistoči … Ko poberemo pridelek, je še isti dan stisnjeno, prefiltrirano in spravljeno v posode. Pravila bi morala biti strožja, kaj je lahko ekstra deviško olje, kaj deviško.«

Bose Oil spada med male proizvajalce. »Zato pa delamo kakovostno. Proizvajalci velikih količin se nimajo časa spuščati v podrobnosti tako kot mi.« Kakovost oljčnega olja se pozna po ceni, opozarja. »Kdor misli, da lahko kupi buteljko za šest evrov, se moti.« Na njegovi kmetiji boste za pol litra vrhunskega olja odšteli 15 evrov: »Če si želiš dobro olje, ga je treba povsod po svetu plačati. Velik problem je, da ljudje slabo poznajo oljčno olje. V naši degustacijski sobi gostom zato pripravimo kratek tečaj o njem. Brez vodene degustacije težko ločimo kakovost. Nato pa obiskovalci lahko gredo v trgovino in ugotovijo, ali ima napako.«

Kakšno olje vam ponuja Boris Marinič? Je zeleno rumeno, zelo intenzivnega okusa in vonja po sveži pokošeni travi, zeleni češnji, plodu oljke, artičoki in paradižniku. Odlikujejo ga izrazita sadežnost, rafinirana grenkoba in pikantnost, bi pojasnili poznavalci.