FOTO: Pred Marijo uslišanja in čudežne ozdravitve

Letos mineva 155 let, ko so se pred podobo Marije Pomagaj Leopolda Layerja na Brezjah začela dogajati uslišanja in s tem čudežne ozdravitve. Mineva tudi 30 let, ko je papež Janez Pavel II. cerkev na Brezjah povišal v baziliko. Ob svojem prihodu v Slovenijo leta 1996 je Brezje tudi obiskal. Mariji je priporočil njeno ljudstvo, da bi ohranilo vero, upanje in ljubezen.
Vas Brezje se prvič omenja v 11. stoletju. Spadala je pod župnijo Mošnje, kjer je že pred letom 1154 stala župnijska cerkev sv. Andreja. Brezje so dobile svojo cerkev sv. Vida pozneje; ni mogoče natančno reči, kdaj, vendar vsaj v 15. stoletju. Cerkev je bila majhna in skromno opremljena. Mašo so imeli na Brezjah samo trikrat na leto, a takrat se je zbralo veliko ljudi. Zato so v 17. stoletju pred glavnim vhodom postavili lopo in v njej zidano prižnico, da bi ljudje lahko sodelovali pri bogoslužju.

Dokazil ne zbirajoNa Brezjah še posebno poudarjajo, da posebne zdravniške in druge dokumentacije, pričevanj in izpovedi o milostnih ozdravitvah in drugih milostih, za katere se romarji zahvaljujejo pred Marijo, nimajo zbranih. Cerkev se o teh dogodkih ni izrekla, nobeden ni dobil uradnega potrdila; pri presoji dogodkov, ki jih imajo ljudje za čudeže, je Cerkev zelo stroga. Hoče namreč izključiti vse, kar bi izviralo iz človeške neuravnovešenosti, zanesenjaštva, živčnosti ali bolne domišljije.

Župnik Ažbe postavi kapelo

Brezje so začele spreminjati svojo podobo. Okoli leta 1772 so cerkvi na severni strani prizidali kapelo sv. Antona puščavnika, zaščitnika živine. Večja obnovitvena dela so opravili med letoma 1794 in 1798. Cerkev so na novo ometali, položili so nov tlak, postavili nove klopi, obnovili so veliki oltar in postavili vanj novo sliko sv. Vida, ki jo je naslikal umetnik Leopold Layer iz Kranja. Vsaj nekaj teh del je že vodil župnik dr. Urban Ažbe (1751–1827). Bogoslovje je študiral v Innsbrucku, kjer je doktoriral in vzljubil podobo Marije Pomagaj, ki so jo ljudje vneto častili. Naslikal jo je slikar Luka Cranach starejši. Posnetke te podobe so postavljali po mnogih cerkvah.

Ažbe je po vrnitvi v domovino leta 1800 na južni strani prizidal cerkvi sv. Vida kapelo, kamor je postavil Marijo Pomočnico. Najbrž je bila to želja, da bi mogel tudi doma častiti Marijino podobo, ki je bila tako priljubljena na Tirolskem. Morda se mu je zdelo to še toliko bolj potrebno, ker so Francozi že leta 1797 prvič za krajši čas zasedli naše kraje. Ljudje naj bi se v stiskah zatekali k Mariji Pomagaj. Z delom dobrega in skrbnega župnika Ažbeta se je skromno in skoraj neopazno začela božja pot na Brezjah.

Nova cerkev in čudežna pomoč

Ob koncu 19. stoletja je pri nas izšlo kar nekaj knjižic, ki opevajo priljubljeno božjo pot. V eni od njih, Božja pot Marije pomočnice na Brezjah, je Jožef Gruden leta 1898 zapisal: »Marsikateri romar, ki potuje k Mariji Pomagaj, ne ve, da je romarska cerkev posvečena sv. Vidu. Kapelica Marije pomočnice, ki je cilj njegovega potovanja, vleče vso pozornost nase. Vendar nosi tudi nova cerkev ime sv. Vida. Skoraj v istem času so papež Pij VII., v zahvalo za rešitev iz mnogih stisk, ki so trle sveto cerkev, ukazali, naj se 24. dan majnika obhaja praznik Marije pomočnice. Morda je ta ukaz svetega očeta dal povod, da se je Mariji pomočnici na Brezjah posvetila mala kapelica.«

Število romarjev je raslo iz leta v leto in cerkev je postala premajhna. Tako je župnik Franc Kumer leta 1878 kupil zemljo, pridobil načrte in soglasja za gradnjo nove cerkve, ki jo je leta 1900 posvetil goriški nadškof, poznejši kardinal Jakob Missia. Cerkev so zgradili po načrtih graškega arhitekta Roberta Mikovitza s sodelovanjem kanonika Janeza Flisa.
Pred Layerjevo podobo Marije Pomagaj so se leta 1863 začeli dogajati uslišanja in čudežne ozdravitve, opisana v knjižici Marija Pomagaj na Brezjah in čudne dogodbe na tem kraji iz leta 1887. »Veliko ljudi iz bližnjih in daljnih krajev je že prišlo in še vedno prihaja k Mariji Pomagaj na Brezje, odkar je 22. kimovca 1863 neka deklica tu zadobila čudno pomoč,« preberemo v knjigi. »Tudi pozneje je pri tej mili podobi mnogo ljudi zadobilo več milosti, kakor se sploh pripoveduje od hiše do hiše po Gorenjskem.«

Čudežne ozdravitve se vrstijo

Pisec navaja kar nekaj primerov čudežnih ozdravitev, kot zgovorno priča prvi primer: »Jaz Mica T., doma v Begunjah na Gorenjskem, rojena 28. svečana 1856, sem ležala dvanajst tednov bolna. Huda božjast me je lomila, in sicer tako, da se mi desna noga v kolenu popolnoma sključi, da se v kolenu nič ne vda in je od kolena naprej vsa mrtva. Po bolezni hodim še šestnajst tednov po berglah in med tem časom vedno rabim zdravila. Potem se mi dvakrat zaporedoma sanja, da grem v cerkev k Mariji Pomagaj na Brezje po berglah, iz cerkve pa brez bergel. Po sv. Matevžu ta dan, t. j. 22 kimovca 1863. leta, grem res k Mariji Pomagaj na Brezje. Po sveti maši ostanem še v cerkvi in Marijo prosim, da bi se spolnile moje sanje. Marija me je uslišala; šla sem brez bergel domou.«

Še drugi primer: Neža T. iz Mošenj je polnih šest let imela za ušesom hudo bulo, ki jo je posebno ob dežju zelo bolela in je bila že toliko zrasla, da je skoraj ni mogla več z ruto pokrivati. Tudi zdravniki ji niso znali pomagati. »Torej pustim vse in se popolnem vdam v božjo voljo, ker prav gotovo mislim, da bom mogla kmalu umreti, zlasti, ker so mi zdravniki rekli, da bom umrla, če mi to bulo prerežejo,« je povedala Neža. »Izvedela pa sem, da je neka deklica čudno ozdravela, ker je prišla k Mariji Pomagaj na Brezje. Tudi jaz hodim prav zaupljivo na Brezje in prav goreče prosim Marijo, da bi tudi meni pri Bogu zadobila ljubo zdravje. Na vseh svetnikov dan zvečer 1863. leta čutim posebno hude bolečine za ušesom, da ne morem spati. Vstanem tedaj in se usedem k peči; bula se predre, bolečina neha in v kratkem sem popolnem zdrava, tako da se sedaj skoraj ne pozna, kje je bila bolečina.«

Leta 1863 je ozdravela tudi 18-letna Marija Tavčar, doma iz Begunj na Gorenjskem. Božjast jo je tako strla, da ni mogla nikamor več. Dolgo je ležala, potem se je komaj premikala. Razna zdravila ji niso nič pomagala. Tržiški zdravnik Tomaž Pirc, pri katerem je iskala pomoči, ji je naravnost rekel, da ji kot zdravnik ne more nič več pomagati. Odločila se je, da bo iskala zdravja pri Mariji Pomagaj. Pripeljali so jo na Brezje, kjer je med sveto daritvijo prisrčno prosila Marijo, da bi mogla spet hoditi. Nenadoma je začutila, da lahko giblje ohromelo nogo. Vstala je in na veliko začudenje vseh odložila bergle. Še istega dne, 22. septembra 1863, se je zdrava vrnila domov. Dočakala je visoko starost 85 let.

Anton Jeglič videl ozdravitev

O ozdravljenju Marije Tavčar je slišala Marija Mulej iz Smokuča pri Radovljici. V 21. letu starosti je imela tako hude bolečine v glavi in tako revmo, da včasih po ves teden ni mogla jesti, ne piti in od časa do časa tudi govoriti ne. Po sedmih letih nenehnih bolečin v glavi je bolezen tako napredovala, da se je bolnici desna roka v komolcu zvila. Nato ji je bolezen zvila še prste leve roke, da si sama ni mogla več pomagati. V zaupanju, da se je bo Marija usmilila, so jo 5. oktobra 1863 pripeljali na Brezje. Tu je Marijo posebej prosila, da bi vsaj toliko ozdravela, da bi mogla sama jesti in se oblačiti. Bila je pri treh mašah. Med drugo mašo so nastopile bolečine, da je omedlela. Polagoma se je roka v komolcu in zapestju zravnala in postala prožna. Pri tretji maši se je po sedmih letih z desno roko spet mogla pokrižati. Med številnimi ljudmi, ki so vse to videli, je bil 13-letni Anton Jeglič, poznejši ljubljanski škof, rojen 29. maja 1850 na Brezjah.

Takih in podobnih zgodb je bilo v Zgodnji Danici in v omenjeni knjižici zapisanih še kar nekaj. V knjigi Marija Pomagaj, milostna podoba na Brezjah lahko preberemo, da so bile za dogajanje po prvi milostni ozdravitvi na Brezjah leta 1863 značilne številne tovrstne ozdravitve. Votivne podobe so posledica dogodkov, ki zaznamujejo življenje darovalcev. Večina jih je posvečena rešitvi v bolezni in nesreči. Pričajo o zvestobi romarjev v veri, saj so mnogi dolga leta romali na Brezje.