Nekateri bi odšli takoj, drugi niti v sanjah (FOTO)

Letuš v občini Braslovče je eno od območij, kjer je Savinja najbolj razkazala svojo moč. Ko je pridivjala iz Zgornje Savinjske doline, se je razlila ob prvi priložnosti. Malo preden se vanjo zlije Paka, si je vzela še več deset metrov brega – po širini. Ko sta Savinja in Paka združili moči, je bilo zalito tako rekoč vse.

Župan Tomaž Žohar je večkrat povedal, da je za izselitev večina krajanov tega dela Letuša z obeh bregov Savinje. Toda krajani, ki nočejo oditi, so dvignili glas. »Ne drži, da gre za več kot 90 odstotkov ljudi. Imamo že 72 podpisov, za zdaj le z levega brega, klicali so nas tudi z desnega. Razumem, da so ljudje prestrašeni, nihče jih ne sili, da so tu. Mi pa želimo ostati. Nas ni strah. Gospa, ki je lastnica hiše, ki je napol podrta, želi tu ostati, pa bi bila verjetno lahko prva, ki bi hotela oditi,« je dejal Bojan Arčan.

V hiši živi s svojo družino z dvema otrokoma, starši živijo v spodnjem delu hiše, kjer je bilo zalito vse. A tudi oče, Danilo Arčan, noče slišati o selitvi: »40 let sem tu in samo leta 1990 smo bili poplavljeni. Tu so tudi nekateri, ki niso bili nikoli. Stroka, ki danes govori, da tu ne bomo nikoli več varni, je prej pisala mnenja, naj ljudje dvignejo hiše za 45 centimetrov in bodo varni. Če bo treba, bomo prisiljeni angažirati lastne izvedence, verjetno iz tujine.«

Štefanija Hanžek ne bo zapustila svojega doma. FOTO: Špela Kuralt

Obnavljamo Slovenijo FOTO: Delo

Boj do konca

Štefanija Hanžek tu živi od leta 1993, prejšnji lastniki so ji povedali, da leta 1990 niso imeli hiše poplavljene. Zdaj je imela poplavo, a drugam ne gre: »Trideset let sem tu in od takrat nisem bila nikoli na dopustu, z možem sva vse prihranke vložila v hišo. Ne mislim je zapustiti za en geto v Braslovčah ali kjer koli drugje. Čisto samooskrbni smo, ničesar mi ni treba kupiti. Kdo mi bo to dal?«

Rado Romih pa živi čisto ob Savinji, tik ob napol podrti hiši. Najprej pove, da sosednja hiša, ki je zgrajena pol metra višje, sploh ni bila poplavljena. Tudi on ne gre nikamor, razlaga: »Če bodo brežino uredili, me ni niti malo strah. So pa že priznali, da so zamudili s sanacijo Savinje in je zato brežino odneslo. Če bi bilo to urejeno tako, kot je treba, se to ne bi zgodilo. Vsekakor ne nameravam oditi. Ne vem, kako bi me lahko prepričali. Z ultimatom, če to odloči država. Čisto na koncu bom šel, če ne bo druge možnosti. Borili se bomo do konca.«

Bojan Arčan pravi, da je prav odločitev države, da gre za državni interes, edina možnost, da odidejo: »Želimo dokaze, gradiva, argumente, da je to območje najbolj primerno za razlitje. Želje župana ali občine niso dovolj. V takem primeru bi se umaknili, ampak to mora biti državni interes, da bodo tudi naša domovanja primerno ocenjena. Tako kot je bil državni interes pri gradnji tretje razvojne osi. So pa nekateri, ki imajo malo zemlje, slabe hiše, že videli, kako bi lahko dobili veliko denarja.«

Izgubili vse v eni noči

A v Letušu je vendarle ogromno ljudi, ki tu nočejo več živeti. Prav ti so takoj ustanovili civilno iniciativo, s katero želijo varno in zdravo bivalno okolje. Matjaž Hudournik, ki živi tu dvajset let, pravi, da je večina krajanov za selitev: »Nekaj jih je proti, nekateri pa mislijo, da bodo kaj zaslužili, da se bodo šli vojno dobičkarstvo. Sam sem tehnik in vem, da je izselitev edina možnost. Ne pa da bomo ob dežju hodili spat v telovadnice. Hidrologi so povedali, da če se tu ne bi razlilo, bi Celje plavalo. A je treba ogroziti od 15.000 do 20.000 ljudi, ker ima nekaj ljudi tu vikende? Treba je biti realen.«

Savinja je razdejala kraj. FOTO: Leon Vidic

Zoran Kac pa je eden tistih, ki so izgubili popolnoma vse. Enoetažna montažna hiša je uničena. V njej so živeli z ženo in otrokoma, starima sedem in devet let, na drugem, svojem vhodu še tašča. Pravi, da je selitev edina rešitev: »Noben podpis proti ne bo pomagal. Tu ni varno živeti. Mi nimamo ničesar več. Imeli smo novo hišo, pred tremi leti smo se vselili, vzeli 140.000 evrov posojila. En teden pred poplavo smo dokončno uredili otroško sobo. Za obnovo bi potreboval 100.000 evrov, čez dva meseca pa se lahko isto zgodi. Vem, da sta tu zdaj dve skupini. Eni bi šli takoj, drugi nikakor, nekateri pa bi radi pri tem zaslužili. Vsekakor je najhujše čakanje, kaj se bodo odločili pristojni.«

Cvetka Kočevar, ki živi na desnem bregu Savinje, je ena tistih, ki je bila poplavljena že četrtič. Petič noče več biti: »Hišo je zgradil možev oče leta 1939 in jo že takrat postavil na en meter višine. V 70. letih sva jo začela urejati midva in se pred štiridesetimi leti sem priselila. Želim oditi, ker je prehudo gledati vsakokratno poplavo. Ne morem več tako živeti.«

Nujni pogovori

Župan Žohar je krajanom 15. avgusta na sestanku že razlagal o izselitvi. Kot so povedali krajani, ki so srečanje posneli, je takrat razlagal o lokaciji v Rakovljah, ki naj bi si jo prej že dlje zaman prizadeval spremeniti v zazidalno zemljišče. Menijo, da se je o tem začelo prehitro govoriti, preveč na pamet in brez vseh informacij. Žohar pa je na vprašanje, ali mu je žal, da je tako hitro začel govoriti o izselitvi kar 150 objektov, ko ni imel še nobenih zagotovil in podrobnih informacij, jasen: »Nikakor ne, ker morajo ljudje vedeti, da ne bodo v te objekte vlagali preveč. Že tako je samo ideja selitve stresna. Če bi bili vsi tiho, bi bila psihološka stiska še večja. Vse, kar delamo, delamo v njihovo korist. In po mojih informacijah je proti le od 10 do 15 družin. Mi želimo le pomagati. Dejstvo pa je, da nekateri dvomijo, ali bo vlada res naredila, kar obljublja, druge je strah, da bodo prišli v geto. Vsekakor bom na strani ljudi in si bom prizadeval za individualno obravnavo vsakega posameznika. Razlika je, ali ima nekdo hišo za 50.000 ali pa za pol milijona evrov.«

Da bodo vsak primer posebej obravnavali, so tudi neuradne informacije iz vlade. Država naj bi zgradila nadomestne hiše, a lastništvo ne bi bilo avtomatično. Žohar se s tem ne strinja: »Če so bili tu lastniki, je prav, da lastništvo ohranijo.« O lokaciji, čeprav je na sestanku o njej že govoril, pa noče govoriti, dokler ne bo dokončno potrjena.